Teden 3, 2016

Afera Diesel-Gate noče ponikniti, zdi se kot dizelski Feniks, ki se vedno znova vzdigne iz meglic škandala.

Hoteli ali ne, dolgočasno ali ne, afera ‘Diesel-Gate’ postaja stalnica. Je kot morje – enkrat so valovi manjši, drugič občutno večji, mirno ni skoraj nikoli. Pravzaprav je to, kar je sedaj storila evropska komisarka za industrijo, povsem pričakovano in logično: zahteva, naj koncern VW evropske kupce obravnava enako kot one v ZDA.

Nemci so na oni strani Atlantika ubrali bistveno drugačno taktiko kot na tej strani, pri čemer je njihova utemeljitev naslednja: tisti, ki so v ZDA kupili avto zaradi čistega dizelskega motorja, so to res storili zaradi visoke ekološke zavesti in ne zaradi tega, ker bi računali na nekaj skromnejšo porabo, bili deležni morebitnega popusta pri nakupu ipd. VW je šel ob tem še dlje: ta hip še ni jasno, ali je to tudi storil, vendar je pred časom predlagal odkup spornih avtomobilov ali pa naj bi bili ameriški lastniki deležni znatnega popusta pri nakupu novega vozila. Že veliko prej pa je tem kupcem namenil bonus 1.000 dolarjev v dveh obrokih! Evropo, največji avtomobilski prostor za dizelske avtomobile, je pustil ob strani. Vodilnim v Wolfsburgu bi vendarle moralo biti jasno, da se takšno omalovaževanje evropskih kupcev ne bo dobro končalo. Poleg evropske komisarke se je nedavno tega oglasil tudi nemški pravosodni minister in prav tako menil, da je ravnanje VW nesprejemljivo in celo žaljivo. Očitno torej postaja, da Volkswagnova taktika vse bolj naseda na čeri, ki jih pred časom še ni bilo, a je sam veliko kriv, da so vzniknile v morju afere ‘Diesel-Gate’. Ko si zabijaš avtogole, kot je zadnji z različnim obravnavanjem ameriških in vseh drugih kupcev, težko pričakuješ zmago ali vsaj simpatije v tej bitki. Za povrh se je Matthias Müller, šef koncerna, med nedavnim obiskom ZDA in salona v Detroitu zapletel v precej nerodna protislovja. Tako je med nekim intervjujem dejal, da škandal ni moralo-etični, pač pa tehnični ‘problem’. Kasneje, ko so tam čez še toliko bolj zastrigli z ušesi in se spraševali, ali so dobro slišali ali ne, je dejal, da je bil med pogovorom hrup tako velik, da ni dobro slišal vprašanja … Tako ali drugače, morje te afere valovi in bo očitno valovilo še precej časa.

Nemško trojico ob vsem drugem veže tudi nekakšen vljudnostni kodeks – vsaj navzven ni slišati kritičnih besede na račun en ega ali drugega.

Evropske (in v precejšnji meri tudi druge) trge premijskih avtomobilov že dolgo in v precejšnji meri obvladuje nemška premijska trojka – Audi, BMW in Mercedes-Benz. Konkurenca jim z redkimi izjemami ne more do živega, kar pomeni, da v vseh treh hišah dobro načrtujejo oziroma zmorejo pravilno uganiti avtomobilsko, pa tudi siceršnjo prihodnost – ob ustreznem obvladovanju trenutnega dogajanja na trgih. Početje, ki bi mu lahko z nekaj malenkostnega pretiravanja rekli gospodarska umetnost. Kakorkoli že, trojka je lani v državah Evropske unije (EU) prodala nekaj manj kot 2,2 milijona avtomobilov, kar je ob skupni prodaji 13,7 milijona vozil spoštovanja vreden dosežek. Morda je še bolj zanimivo dejstvo, da so bile lanske razlike med njimi res minimalne: Audi je tako prodal 738, BMW 714 in Mercedes-Benz 707 tisoč avtomobilov. Vse tri hiše si torej ostro konkurirajo, pri čemer očitno ni pomembno le to, da se modelsko zelo prekrivajo, pač pa skrbijo za nenehno tehnološko tekmo. Ni enostavno, jasno, še manj preprosta je konkurenčna censka politika. Tukaj so razlike še manjše kot pri prodajnih številkah, kar ni le izjemnega pomena na domačem, zanje nedvomno najpomembnejšem evropskem tržnem prostoru, pač pa tudi drugje. Trojico vsaj navzven druži tudi nekakšen vljudnostni kodeks. Zelo redko, če sploh kdaj, je slišati, da bi v Stuttgartu javno kaj rekli čez München ali Ingolstadt. Morda je to nenapisano pravilo pred nekaj dnevi malce obšel Dieter Zetsche, prvi mož Daimlerja AG in s tem Mercedes-Benza. Bil je mnenja, da se afera ‘Diesel-Gate’ pri njih ne bi mogla zgoditi. Ampak v tem primeru je govoril o Volkswagnu …

Janez Kovačič