Sveti gral. Nekoč in danes.

Starost je nadloga. Zvečine in za večino. Kopičenje rumenih in vse bolj rdečih kartonov. Na starost se predvsem spominjaš – kako je bilo nekoč. In to primerjaš s sedanjostjo.

Ko je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja in tisočletja avtomobilska mrzlica zadela tudi slovenske (jugoslovanske) kraje, je postalo vse jasno: položiti ‘izpit’ in nekako priti do avtomobila. Dvodelni projekt. Rožnata knjižica, izpit oziroma vozniško dovoljenje z dodatnim, za večino povsem nerazumljivim in še bolj neizgovorljivim napisom ‘Permis de Conduire’, je postala nekakšen sveti gral. Odpirala je vrata v svet odraslih, mobilnih (čeprav tega tedaj nihče ni imenoval tako), razširila je obzorja do meja, ki so se pred tem zdele povsem nepremagljive. Prvi poskus v prestolnici se je končal klavrno. Z nekaj administrativnimi potezami sem se preselil v rojstne Brežice – ko si prvič padel, si moral na ponavljanje izpita v domači občini čakati dolge, hudo dolge mesece – in je šlo. Tam v Zasavju ni bilo enakovrednih križišč, nobenega semaforja, komaj kakšna omejitev, avtov je bilo manj kot za vzorec. Naokoli sem hodil kot pav, rožnati ‘Permis’ je bil vedno v žepu, pa naj sem ga potreboval ali ne. Med druščino prijateljev in znancev ni bilo nikogar – vsaj tako se mi zdi – ki bi si dovolil ‘izpit’ narediti v dvajsetem letu. Če je bil, ni obstajal.

Drugi del projekta je bil teže ali povsem neuresničljiv. Avtov ni bilo veliko, čeprav čedalje več. Celo najcenejši je bil predrag in postaviti se si moral v vrsto zanj. Tisti cenejši za dinarje so bili bolj na dosegu, za konsignacijske (devizne) niso bile dovolj le ‘zveze’, pač pa si moral kakšno noč tudi prespati pred trgovino. Nisem imel niti prijatelja niti znanca, ki bi imel ključe svojega avtomobila v žepu. Lakota in potreba pa  velika, sem in tja povsem nenasitna ali obvladljiva. Oče je kupil Lado Samaro. Že tedaj to ni bilo bogve kaj, ampak bil je avto. Smola je bila, da je bilo to novembra, avto pa je zaradi novega letnika registracije čakal na januar. Neko soboto ni bilo mogoče zdržati: iz garaže smo neregistrirano Lado prerinili do ceste, potem pa do malo bolj oddaljenega diska, čeprav bi se dalo tudi drugače … Pozno ponoči smo se vračali domov in v vzvratnem ogledalu sem opazil odsev modre luči. Miličnik je pozorno poslušal: povedal sem po pravici in je razumel, nismo bili ne pijani ne nesramni. Samaro smo znova in z ugasnjenim motorjem potisnili nazaj v garažo – ne spominjam se, ali sem očetu povedal, kaj se je zgodilo. Prvi avto, sloviti Citroënov ‘spaček’, napisan na moje ime, je pripeljal veliko let kasneje in po tednu dni končal kot ‘totalka’. Bilo mi je, kot bi mi umrl otrok …

Avtomobilski direktor, prav toliko star, da se je spominjal, kako je nekdaj bilo, mi je pripovedoval o svojem sinu. Saj je položil ‘izpit’, a to ni bil ‘projekt’. Tudi avto ni nekaj, kar bi bilo povsem neizpodbitno na vrhu želja. Ni ne prvi in ne edini. Mi je pa povedal zgodbico: dan po tistem, ko je na Slovenskem uradno stekla prodaja slovitega iPhona 6, se je v službi pojavila honorarna študentka in ponosno razkazovala telefon, za katerega je odštela pravo bogastvo. In denar, ki ga plačujemo honorarnim sodelavcem, je še dejal, je tako skromen, da ti je včasih nerodno, a tako pač je. Že nekaj tednov se z vnukinjo paseva po trgovinah, kjer je na ogled in naprodaj to najnovejše Applovo čudo. Težko ga imaš kakšno minuto zgolj zase, kajti častilcev in občudovalcev je toliko, da ti ga iztrgajo iz rok. In ko gledam vnukinjo, s kolikšno pobožnostjo prime šestico v roke in reče ‘moj moj’, hkrati pa hitreje kot nekdaj sloviti Digitron računa, kako zbrati dovolj denarja (‘nekaj imam, ti boš dal, babi tudi, Bojan mi je že dolgo dolžan, pa svojo štirico bom prodala, morda bo tudi tati kaj dodal’), mi postane jasno, da je to ‘projekt’. Vedno so bili in bodo. So le drugi in drugačni, bolj ali manj dosegljivi, ti sveti grali. Morda je iPhone ta hip tisto, kar je bil zame ‘Permis de Conduire’ in kasneje avto. Morda. Vmes je le petinštirideset let, če se prav spomnim. Malenkost.

Janez Kovačič