SLO:HR – 0:1 SLO:HR – 0:1
Hrvaška je pač večja dežela od Slovenije in čeprav je pri nas s stališča načrtovanja avtomobilskih cest pokrajina kot cokla, je pri njih še... SLO:HR – 0:1

VK_BC rHrvaška je pač večja dežela od Slovenije in čeprav je pri nas s stališča načrtovanja avtomobilskih cest pokrajina kot cokla, je pri njih še bolj zapleteno – dežela je prav tako precej hribovita (in tudi gorata), poleg tega ima ta država obliko črke C, kar še dodatno otežkoča optimalno načrtovanje cestnega križa.

V zadnjih 20 letih Slovenci nismo imeli drugega dela kot graditi gospodarstvo in se razvijati tako in drugače. Hrvati so se medtem dolga leta otepali vojne, a potem presenetljivo hitro odpeljali avtomobilsko cesto na svojo obalo. Razlog je znan, po cesti pridejo turisti in z njimi denar, a vseeno. Spomnite se časa pred razpadom skupne države – Avstrija je poleti v blagajno pobasala več denarja iz turizma kot Jugoslavija, pa Avstrijci nimajo morja. A vseeno – Jadran nudi priložnosti sam po sebi in če se je Hrvatom mudilo položiti asfalt do morja, je to jasno, logično in razumljivo.

Potem ko so cesto speljali do Zadra, smo postali ljubosumni. Vse vrste ‘opravičil’ smo imeli: da ceste itak niso njihove, ampak od tujcev, ki jih gradijo le za 20 let, da so nekakovostne, da promet po njih teče, ko še nimajo uporabnih dovoljenj in tako naprej.

Hrvaške avtoceste: korektna podlaga, vzorne oznake.

Hrvaške avtoceste: korektna podlaga, vzorne oznake.

Ne morem soditi kot strokovnjak, imam pa občutek, da morda njihove avtoceste res niso idelane, se pa ne spomnim, da bi kaj dosti delali na odsekih, ki so na tleh že kako desetletje. Se pravi, da zaenkrat vse deluje, asfaltna podlaga se upira času.

Potem je vsako leto sledil nov odsek, ki se ni meril v stotinjah metrov, pač pa v kilometrih. In če ste se kdaj peljali proti Dubrovniku, ste morda sledili višinomeru – od Zagreba do Ploć se cesta le okoli Zadra in Šibenika spusti pod 100 metrov nadmorske višine, sicer pa zleze tudi preko 600 metrov! Zdaj je ta cesta zares speljana vse do Ploć, kjer čaka trajekt na Pelješac, s čimer se izognete bosanski meji, če želite še naprej. Do Dubrovnika je od tam (čez Bosno) skoraj natanko 100 kilometrov in cesta sicer ni avtomobilska, je pa povsem solidna.

Izza volana cesti ni kaj dosti očitati – razen to, da je, kot rečeno, polna strmih vzponov in spustov, kar za porabo goriva še zdaleč ni idelano. Poleg tega je okrog nje še posebej dolgočasna pokrajina, vse skupaj pa je začinjeno z vsebino tretjega Murphyjevega zakona o kolesarstvu – na njej vedno piha, pogosto tudi zelo močno in vselej nasproti smeri vožnje. Zato je na nekaterih odsekih hitrost pogosto omejena tudi na 80 kilometrov na uro. In če menite, da na njej ni tunelov, se pošteno motite.

Tunel Sveti Rok: 5,7 kilometra dolžine, drugo cev so dokončali leta 2009.

Tunel Sveti Rok: 5,7 kilometra dolžine, drugo cev so dokončali leta 2009.

Najslabši del njihove ceste so postajališča – brez intime, ker ni dreves, v ključnih dneh pa so polna kot parkirišča pred trgovskimi središči. Kako je pred sanitarijami, je, mislim, logično, kako je v sanitatrijah, pa tudi. Za bruhat.

Ampak še enkrat izza volana. Tja do razcepa Reka oziroma Split je kar nekaj prometa, pri Zadru pa se že dodobra izprazni in če res ne ujamete 1. avgusta, potem zlahka celo pot do Ploć prevozite s tempomatom. Tovornega prometa skoraj ni, redki vozniki osebnih vozil pa se po prehitevanju redno umikajo na vozni pas. Vožnja s 140 kilometri na uro je, z izjemo tunelov, zato zlahka uresničljiva.

Domov grede iz tega blagostanja pripeljem na slovensko avtomobilsko cesto. Groza. Prvo, kar doživim, je prehitevanje tovornjaka, ki z 82 kilometri na uro prehiteva drug tovornjak, ki pelje 80.

Razlogi so morda tudi opravičljivi, ne vem, a tako pač je. In zato pravim 1:0 za Hrvaško (avtocesto).

Vinko Kernc