Ženeva 2015: ali avtomobilski saloni (iz)umirajo?

Za obiskovalce najbrž res ne. Toliko novih avtomobilov na kupu, toliko novih modelov, pa toliko čednih deklet – zadeva je nedvomno paša za oči. Za novinarje pa …

Še marsikaj se bo moralo zgoditi, da bomo lahko rekli: vseeno je, ali avtomobil vidimo na fotografiji ali v živo. Danes, skokovitemu razvoju digitalne tehnike navkljub, namreč še vedno drži, da avtomobil na fotografiji še zdaleč ne more prikazati svoje pojave v resničnem svetu.

To ostaja eden glavnih razlogov za obisk avtomobilskih salonov, a tudi ta bledi – pa ne zaradi digitalnega napredka, pač pa zato, ker so novinarjem namenjeni dnevi na salonih vse bolj polni ne-novinarjev, ki seveda ne razumejo smisla novinarskih dni. Ogromno obiskovalcev pride v Ženevo, stokrat toliko pa si to le želi. Zato tisti, ki ostanejo doma, spremljajo medije, medije pa ‘polnimo’ novinarji. In zato imajo novinarji svoj dan, da si v miru ogledajo in seznanijo z novostmi. A miru, kot rečeno, že nekaj časa ni več.

Vse bolj pogosto se tudi novinarju bolj splača ostati doma, saj če proizvajalci niso objavili fotografij in podatkov pred pričetkom salona, to storijo na prvi dan odprtja vrat. In novinar od doma dosti lažje v miru sede za računalnik ter pripravi prispevek o novosti(h).

Načelno to sicer lahko storijo tudi na licu mesta – med razstavnimi prostori je v etru kakih dvajset brezžičnih internetnih omrežij. A meni se na nobeno ni uspelo priključiti. Število obiskovalcev je, kaže, ‘presenetilo’ tudi načrtovalce zmogljivosti omrežij wi-fi. Kolega s Financ, ki je hotel oddati material za štiri strani, je pol dneva počel samo to – skušal priti do spleta. Medtem seveda ni mogel početi nič drugega, tistega, zaradi česar je prišel 800 kilometrov daleč.

Da so avtomobilski saloni izgubili svoj osnovni šarm – presenetiti obiskovalce z novostmi, vemo že vsaj deset let. A so avtomobili zvečine še vedno pokriti. Čemu? Kolikor mi je dano opaziti na okolici, le zato, da ustvarijo nek lažen vtis razkritja. Nam, tistim, ki želimo do informacije, je to izključno oteževanje dela. »Pridite ob 14.30, ko bo tiskovna konferenca,« pravijo. Ne preostane drugega, kot da iščemo nepokrite ‘novosti’. Navsezadnje tudi informacij o pokritih ne delijo, dokler so pač pokriti.

Zdelo se je, da je digitalna doba prinesla tudi nekaj dobrega na salone. Pred dvema desetletjema smo opravljali težaška dela – tovorili gore papirja. Samo pri BMW, se spomnim, je bilo za kakih 30 centimetrov višine A4 papirja, je pa res, da so bili med rekorderji. A vseeno – vselej smo povsem napolnili prtljažnik avtomobila s papirji. Potem so prišle zgoščenke, še kasneje ključki USB. Danes smo – pri vizitkah, ali pa še to ne – pri Pininfarini mi je dekletce prijazno povedalo, da jim je zmanjkalo materialov (ob 9. uri zjutraj prvega dne), zdaj mi je že drugič pri Infinitiju deklica pričela z roko na papir pisati URL … Pa URL še nekako gre. Pogosto so na vizitkah kode QR. Ja, krasno, a, če se spomnite – internet je tam navkljub gneči v etru privilegij kot voda v Sahari. In navsezadnje – kaj pa naj s kodo QR? Se pravi: kaj naj novinar z informacijami na telefonu ali tablici?

Ostaja pa še en razlog, čemu na salon. To je izjemna priložnost srečati se z različnimi ljudmi iz avtomobilske industrije. A tudi to je le lepa teorija – danes imajo intervjuvanci do potankosti naštudirano (ali določeno), kaj smejo povedati in povedo točno to, ne glede na to, kaj ste ga vprašali. Jim Farley, šef evropskega Forda, mi je skoraj 10 minut odgovarjal na vprašanje o pogonih naslednjega desetletja pri Fordu, a nič odgovoril.

Novinarji smo, povedano v enem stavku, tam zato, da svojim bralcem/poslušalcem/gledalcem povemo nekaj novega. A vse manj od te pobožne želje. Zato bo treba za avtomobilske salone najti nek nov smisel, ali pa jih bomo preprosto vse bolj ignorirali.

Nazadnje bomo tja res hodili le še dekleta ogledovat.

Vinko Kernc