Salon International Palexpo

Lahko mu prilepiš vrsto ugodnih pridevnikov, za povrh mu dodaš še nekaj geopolitične pomembnosti. Avtomobilski salon v nevtralni švicarski Ženevi je eden najmanjših med velikimi, pa kljub temu tako pomemben, da je skoraj ni tovarne, ki se ne bi pojavila pod salonskimi lučmi razstaviščnega Palexpa.

Ampak tudi letošnji salon, sicer že 84. po vrsti, kar dokazuje častitljivo starost in tudi zaradi tega ustrezno težo v srenji velikih avtomobilskih prireditev na obli, aktualizira vprašanje: komu je prireditev, pa ne le ženevska, namenjena? Gotovo švicarski in s tem tudi evropski publiki, saj računajo, da si bo razstavljeno avtomobilsko pločevino na prizorišču, ki je priročno postavljeno tik ob ženevskem letališču, do 16. marca ogledalo kakšnih 700 ali morda 800 tisoč ljudi. Velika številka, še posebej ob dejstvu, da Švicarji ne premorejo domače avtomobilske industrije, ki je na številnih drugih salonih – Frankfurtu, Parizu, Detroitu, Tokiju – gotovo eden dovolj pomembnih razlogov za obisk. In ni sporno, da so tako rekoč vsi avtomobilski saloni – celo povsem pozabljeni slovenski, ko je še bil – prava paša za oči in je že zaradi tega obisk zagotovljen.

Vsekakor so takšne in podobne avtomobilske prireditve pomembne tudi za vse tiste, ki so tako ali drugače povezani z avtomobili oziroma avtomobilsko industrijo. Letošnjo razstavo pločevine v mestu, kjer je mogoče – seveda z nekaj malenkostne domišljije – zaznati nekakšen diskretni šarm bogastva in diplomacije, bo obiskalo vsaj kakšnih 10 tisoč novinarjev, armada, ki v času dveh novinarskih dnevov skoraj ne ve, kje se je drži glava. Ubijalski tempo tiskovnih konferenc v desetminutnem razmaku zmorejo v ustrezni vsebini ‘pokriti’ predvsem velike ali večje novinarske hiše, žal pa je med njimi zadnja leta vse manj slovenskih.

Toda saloni, tudi ženevski, se lahko le z nostalgijo spominjajo časov, ko so bili prizorišče verbalnih obračunov najpomembnejših ljudi avtomobilske industrije, pa hkrati prostor, kjer so novosti doživele tisto pravo, torej krstno predstavitev. Sedaj je pač tako, da je velika večina novitet znana že prej, preden se odprejo salonska vrata in v žurnalističnem smislu si je treba ‘novost’ predvsem ogledati v živo in nekaj bolj podrobno – če ob vsem tempu ostane še kaj časa, volje in moči. Ugibanje, ali bodo res postavili na ogled tisto, kar se že precej časa napoveduje, je že zdavnaj pozabljeno. Seveda pa je to priložnost vse ali skoraj vse videti na enem mestu, narediti nekakšno retrospektivo in primerjavo, srečati avtomobilske pomembneže ipd. Toda od teh ne moreš izvedeti kaj bistvenega; pomembna ali pa morda usodna sporočila so prihranjena za druge in drugačne priložnosti, zato se na salonih zvečinoma govori o uspehih in načrtih, malo (beri nič) o morebitnih težavah, nasprotjih, zamerah in podobnem. Razumljivo je, da so velike avtomobilske prireditve za te ljudi pomembne in vsaj zanimive na približno enak način kot za novinarje – ogledati si tisto, kar dela konkurenca, v živo, očitno ima svojo težo. Vsekakor pa ne bi smeli podcenjevati niti PR učinka, kajti tudi prvi ljudje avtomobilske industrije so krvavi pod kožo in Ženeva, Tokio, Frankfurt in podobni so izvrstna priložnost, da se pokažejo v ustrezni luči. In ker je tako, se lahko le spominjam pariškega salona, na katerem je tedaj najpomembnejši mož skupine PSA grmel proti Veliki Britaniji, kjer so japonske avtomobilske hiše dobivale domicilno (produkcijsko) pravico in s tem možnost lažjega dostopa do trgov EU. Anglija, je dejal, je sedmi ali osmi japonski otok. Seveda ni bila pohvala…

Toda vse to ne zmanjšuje pomena  oziroma smisla avtomobilskih salonov. Pravzaprav se prilagajo času in okoliščinam, kar seveda velja tudi za veliko tistih, ki ga profesionalno obiskujej(m)o. In morda je res tako, da ima od vsega tega največ Švica in z njo Ženeva. Saloni so predvsem velik posel. Kdor ne verjame, naj  preveri hotelske cene v času ‘Salon International  de l’Auto de Geneve 2014’ in po njem…

Janez Kovačič