S ProVido z zadnjega sedeža

Z leve: Igor Kralj in Andrej Piškur. Korektnost in zdrava pamet tudi pri svojem delu.

Za spremembo sem tokrat ProVido doživljal drugače: z zadnjega sedeža nekega Passata.

Nič pretresljivega, vsak takšnega ne, kar bi pričakoval(i).

***

Sesti v policijsko vozilo ni nemogoče; ni preprosto, a se je presenetljivo hitro izšlo. Obremenjen s slabimi izkušnjami sem prišel nasršen, a vseeno pripravljen na dialog.

Od tu naprej je bilo vse drugače, kot sem pričakoval. Čeprav v sosednji zgradbi domuje policijska godba, me ta ni pričakala, se je pa nabralo nekaj uniformirancev in začetni klepet je bil lahkoten.

Passat TSI DSG ni športnik, a menda zadosti dobro opravlja svoje delo. Video nadzorni sistem, po domače provida, je vgrajen tako, da je glavni zaslon kar Passatov zaslon infozabavnega sistema. Druga oprema so še upravljalnik sistema (videti je kot daljinski upravljalnik za TV, le da je s sistemom povezan z žico), dve kameri (za šipo spredaj in zadaj) in osrednja enota v prtljažniku.

Če je delo s takšnim avtomobilom takšno, kot sem ga doživljal, potem vsa čast: ‘male’ hitrostne prekrškarje ignorirajo, če ne počnejo na cesti neumnosti, predvsem oprezajo za tistimi, ki nekoliko bolj prekoračijo dovoljeno hitrost.

Znano je že od leta 1998, a velja ponoviti: kakih 500 metrov se s takšnim vozilom vozijo v bolj ali manj nespremenjeni razdalji za plenom in če ta nabere nedovoljeno hitrostno povprečje, ga zaustavijo ter mu izdajo ‘nalog’. Zbogom denar, pozdravljene (kazenske) točke. Niso tiste, ki jih dobite v Mercatorju. Žal.

Hitrost pa še zdaleč ni vse, česar se lotevajo v tej Specializirani enoti za nadzor prometa. Seznam je dolg, med drugim so na njem varnostna razdalja, telefoniranje, alkohol in droge ter (z velikim poudarkom) tovornjakarji. Njim se znajo posvetiti tudi več ur, saj imajo posebej zanje pripravljen dolg seznam za pregled.

V Sloveniji je najmanj 9 takšnih vozil (zvečine Passati in Octavie sivih barvnih odtenkov), lahko pa jih je tudi več – odvisno od razpoložljivih vozil in delujočih video nadzornih sistemov. Prvi takšen je bil britanske znamke Petards Group in ker se je imenoval ProVida, se je pri nas uveljavilo takšno ime za vse podobne sisteme.

Video nadzorni sistem danes ni več ‘Vojna zvezd’ – vgrajen je v infozabavni sistem vozila, upravljanje pa preprosto.

Menda sem še najbolj presenečen nad mnenjem pomočnika vodje te enote, Roberta Javorška. Zdelo se je, kot da se pogovarjam sam s sabo: vožnja po prehitevalnem pasu, egoizem za volanom, tipkanje po infozabavnem sistemu avtomobila, slabo delujoči asistenčni sistemi (vključno ali še posebej z radarskim tempomatom), … V vsem sva se strinjala bolj, kot bi si kadarkoli in kjerkoli predstavljal. Ampak jasno, merilnih sistemov in metod za marsikaj ni, tu so še nekateri nesmiselni zakoni (dnevne luči samo spredaj!), pa lobiji, ki se zažirajo v politiko, in tako naprej.

***

Po slabih 200 prevoženih kilometrih nisem bil priča izreku kazni, kar me je seveda razveselilo, čeprav bi na nek način rad bil priča postopku. Ampak – saj ga že poznam. Iz lastnih izkušenj. Le da bi ga tu videl osebno neobremenjeno.

Vinko Kernc

Foto: VK