Semafor: še vedno smo prometno nezreli Semafor: še vedno smo prometno nezreli
Nekoč mi je še kot najstniku neki modrec v neki globoki debati rekel: »Veš, vsaka država ima svoj jug.« Odtlej se na tole misel... Semafor: še vedno smo prometno nezreli
Nam morajo ravno črni vozniki iz Etiopije pokazati in dokazati, kako lahko promet teče tudi brez semaforjev?

Nam morajo ravno črni vozniki iz Etiopije pokazati in dokazati, kako lahko promet teče tudi brez semaforjev?

Nekoč mi je še kot najstniku neki modrec v neki globoki debati rekel: »Veš, vsaka država ima svoj jug.« Odtlej se na tole misel spomnim dosti bolj pogosto, kot sem si takrat mislil.

Za povprečnega balkanca sem doživel kar precej svetovnega prometa, od zahoda do vzhoda, od severa do juga. Promet je, kot verjetno ve vsak prometno izobražen človek, odvisen od standarda države, geografskih okoliščin v državi in od njenih prometnih zakonov. A še zdaleč ne samo od tega; zanimiv vzorec se pojavlja prav izvirajoč iz zgornje misli, le da ga je treba gledati nekoliko drugače.

Promet je namreč odvisen tudi – ali predvsem – od temperamenta naroda, ta pa je odvisen od njegove zgodovine in od ugodja življenja. V Evropi sta tako kot drugod po svetu dva ekstrema: Švica in Kalabrija. V Švici je treba zemlji utrgati vsako rastlinico in ujeti vsako minuto sončka, v Kalabriji vse raste samo od sebe, bujno kot plevel. Temu primerno je njihovo življenje, njihovo lagodje in narodni temperament.

Mi smo tam nekje vmes, čeprav se, tudi iz zgodovinskih razlogov, delamo, kot da smo bolj nemški kot italijanski. Tudi prav. Smo pa, kot pravi pregovor, nekaj posebnega in tudi tu, v prometu to velja.

Še ena povezava je padla pred časom v moj e-predal, ni prva te sorte in zadnja tudi zagotovo ne, je pa čas toliko dozorel, da je dala pobudo za tole razmišljanje.

Torej: promet, križišče, semafor. Semafor je v nekaterih križiščih nujen, tam, kjer je pač pogosto pričakovana velika pretočnost. To so naprimer križišča pomembnih vpadnic s pomembnimi mestnimi cestami. So tudi križišča, kjer je semafor nesmiseln. To so tista, kjer je v vsakem trenutku dneva v križišču moč pričakovati največ dva avtomobila hkrati. A vmes je še ogromno odtenkov sivine.

Vidite, te sivine lepo kažejo, kakšen narod smo, tudi v prometu. Če bi na Švedsko prestavili neko povprečno križišče iz Neaplja, bi vsi Švedi tam dobili živčni zlom. In če bi na italijanski jug prestavili križišče iz Amsterdama, bi pregorele vse avtomobilske troblje, vozniki pa bi imeli naslednji dan bolečine v mišicah na rokah in prstih. Hočem reči; dejstva kažejo, da ista pravila, isti režimi ne morejo delovati povsod.

Pri nas je preprosto: hočemo imeti visoki sever, vedemo se pa kot najjužnejši južnjaki. Radi bi imeli pravilo za vsak možen trenutek in stanje na cesti, a da se tega pravila držijo ‘vsi drugi’ (samo ne ‘jaz’). Prometna politika se pri tem najbolj možno neustrezno odziva: več kot trije avtomobili v križišču – takoj postavimo semafor. Upam si trditi, da smo po gostoti semaforjev (glede na število križišč) svetovni prvaki. In trdim, da bi lahko vsaj tretjino semaforjev v Ljubljani povsem ukinili, naslednji tretjini pa delo omejili le na prometne konice.

Drugi problem – za prometno politiko – je odziv naših voznikov: ko je zelena, jo še malo ogledujejo, ali pa niti to ne. Ni treba daleč, samo do Trsta, da bi videli, kako se odpelje pri zeleni luči.

A naj kar bo tako kot je. Proizvajalci avtomobilov so prisiljeni truditi se zmanjšati izpust škodljivih snovi in toplogrednih plinov z visokimi denarnimi vložki, borijo se za vsak gram; mi pa jih pridno proizvajamo v kilogramih s postavljanjem novih semaforjev in nato s stanjem pred njimi. Kaj nas briga.

Da ne bo pomote: semafor naj bo, a le, ko je res potreben. Tako sicer (najbrž) mislijo tudi naši strokovnjaki, ki jih postavljajo, in vozniki, ki pred njimi stojijo, ampak stanje s terena kaže sliko, ki z ljubeznijo do okolja nima nikakršne zveze. Še manj pa s pretočnostjo prometa in z nestresnimi situacijami v prometu.

Za ilustracijo: ravnokar sem se vrnil iz Frankfurta, kjer sem meril, koliko avtomobilov je odpeljalo v 10 sekundah po tem, ko se je prižgala zelena luč. Devet. Ko sem zapuščal brniško letališče, sem naštel – štiri.

Vinko Kernc