S policijo ni šale. Prav mi je.

Življenje ni stran Uradnega lista ali kakega zakonika. A z zornega kota policista na dolžnosti pač je.

Kaj pa delam prekrške na cesti!

Navigacijska naprava je čudovita reč. Greš proti nekemu cilju in veš, kdaj moraš biti tam, potem pa z izbiro cilja ter kriterijev v navigacijski napravi dobiš več možnosti, kako do tega cilja; nato izbereš tisto pot, ki ti je v tistem hipu najbolj ljuba. Tako sem si izbral neko pot, ki bi me na cilj pripeljala v lagodnem tempu pravočasno in z ‘majhnim ogljičnim odtisom’.

V ključni točki so bile razmere čudovite: vidljivost odlična, nasprotnega prometa nič, pred menoj avtomobil, ki je vozil 50 pri omejitvi 90 in z 200-‘konjskim’ sem manever prehitevanja povsem varno za vse prisotne, vključno s polžem na cesti, opravil v 2,7 sekunde. Težava je bila le v tem, da je bilo tam prehitevanje prepovedano in na koncu policijska patrulja. Morda sem s tem prehitevanjem na masko motorja nalepil kako mušico več, vsekakor pa je bil daleč najbolj nevaren element prometa ključne točke prav policist, ki je sredi magistralne ceste stal in mahal.

Policist je doživel zmago dneva, morda celo tedna ali meseca. Po klasičnem »Dober dan, vozniško in prometno, prosim,« se je začelo s tipičnim psihološkim prijemom čakanja ‘v nedogled’. Pa trapasto vprašanje »A je bilo kaj alkohola« in pihanje v Dräger, ki je, jasno, pokazal same ničle.

Vedno dopustim možnost, da je sogovornik razgledan, da vidi dlje od svojega nosu. A čeravno smo se strinjali, da ni nihče utrpel nikakršnih duševnih trpinčenj, še manj pa fizične grožnje, policist ni zagrabil ponudbe, da greva vsak do polovice, se pravi, da me opozorilno kaznuje za (denimo) ne vklopljen smernik. »Zakoni so zato, da jih spoštujemo,« je čudovita izjava.

Kot tehnik, ki ne vidi dlje od vijaka in matice, sicer o pravu in teh rečeh nimam pojma, se mi pa zdi, da bi lahko bilo takole: zakone si postavimo, da se med seboj ne motimo in ne ogrožamo. Se pravi: če se ne motimo in ne ogrožamo, je potem smiselno človeku že nadeti zanko okoli vratu?

Nobenega človeško razumljivega argumenta ni več imel v rokavu. Ko mi je svečano izročil zapisnik in položnico, kar je že pomenilo dokončno odločitev, sem policista vseeno še malo zadržal samo zase. Ker je ves čas postopka operiral z mojim osebnim imenom, sem ga vprašal po njegovem. Tudi tu, kot ves čas nasploh, je bil absolutno korekten. Potem sem ga vprašal, kaj je s tem svojim ukrepom storil za varnost v prometu. Zdaj je tisto čudovito izjavo še nadgradil – da je nekdo zagotovo vedel, zakaj je tam prepovedal prehitevanje.

Ne le, da ni znal odgovoriti, očitno tudi še ni vzel matematičnega pristopa ‘z druge strani’: če sem storil nekaj, kar je sicer prepovedano, in tudi po njegovem mnenju z ničemer nisem ogrožal varnosti, potemtakem morda v teh okvirih tisti ‘nekdo’ le ni imel prav. A tudi tega ni razumel.

Tako kot ni razumel tega, kako to vidim jaz in najbrž (če se naslonim na legendarne večne debate izza šanka o primerih srečanj s policijo na/ob cesti) še marsikdo drug. Prvič, ker mi je vzel pol ure, bom pač moral zdaj ubrati drugo pot in po avtomobilski cesti brusiti 200. Drugič, slovensko Policijo in policiste bom znova dodobra pribil v predal z napisom ‘konjske plašnice’, saj se vede le kot pregrešno drag računalniški program (‘IF prekršek THEN kazen’) in ne zmore oceniti dejanske (ne)škode povzročitelja. Tretjič, ko bodo ubogi policisti sindikalno uveljavljali svoj prav, ne bom več stal na njihovi strani. Pri meni je seveda tudi četrtič, se pravi, da bom razmišljanje delil tudi na profesionalni ravni.

Gledano linearno in le košček mozaika je imel seveda popolnoma prav, a življenje je velika slika, ki jo je treba videti od daleč in z več zornih kotov. Noben zakon ali predpis ne more pravično zajeti vsakega člana skupnosti in vsakega dogodka, zato bi lahko policisti uporabljali svojo glavo, ne da jo pustijo v garderobi, ko pridejo na delo.

Vinko Kernc