Sloviti londonski črni taksi, vsekakor ena izmed ikon britanske prestolnice, se bo po vsej verjetnosti vozil tudi po berlinskih cestah. Ampak to ne bo taksi kar tako, pač pa njegova električna izvedenka. V zadnjih desetletjih se ne dogaja prav pogosto, da bi britanski avtomobili ustvarjali resen posel v najbolj avtomobilski državi združene Evrope – prej obratno.
Britansko podjetje London EV Company (LEVC) računa na to, da bodo berlinskim oblastem, ki seveda kot številna druga nemška mesta podpirajo ‘čiste’ avtomobile, prodale nekaj sto električno gnanih črnih taksijev. V nemški prestolnici se vozi več kot osem tisoč taksijev, zvečine jih poganjajo dizelski motorji, precej ali kar večina pa jih ima na nosu znamenito trikrako zvezdo prav tako nemškega Mercedes-Benza. Na roko jim gre tudi dejstvo, da bodo čez dve leti v vsej Evropi začeli veljati novi okoljski predpisi, ki bistveno omejujejo oziroma znižujejo mejo dovoljenih škodljivih izpustov. In vse kaže, da jim ne bo mogoče ustreči brez večjega angažmaja hibridov oziroma električno gnanih avtomobilov.
LEVC pri izdelavi taksijev sodeluje s švedskim Volvom, ki je sestavni del korporacije Geely. Če se bodo pogodili z berlinskimi oblastmi, naj bi črni, ta hip še vedno londonski taksi v električni izvedbi stal skoraj 60 tisoč evrov. Ceno bi bilo mogoče znižati za skoraj sedem tisoč evrov, saj tako zvezne kot lokalne oblasti ponujajo subvencijo pri nakupu električnega avtomobila. In koliko kilometrov naj bi ta taksi prevozil z enim polnjenjem baterije? Vsaj 640 kilometrov!
***
Zgodba ni nova: ko je francoski koncern PSA lani postal lastnik nemškega Opla, ki je bil prej v lasti ameriškega General Motorsa, je bilo rečeno, da ne bo odpuščanja, zapiranja obratov in podobnega. Sedaj so v nemškem Rüsselsheimu, kjer domuje Opel, vsi na nogah – PSA naj bi prodal del razvojno-raziskovalnega centra in s tem zmanjšal število zaposlenih skoraj za polovico.
Novico je objavil francoski časopis Le Monde in razburil tako zaposlene v Oplu kot tudi nemške oblasti. Prejšnji lastnik je veliko vlagal v razvojno-raziskovalni center in če bi se uresničila namera vodstva PSA, bi bil to izjemno hud udarec za Opel, pravijo predstavniki sveta delavcev. Ta center je srce tovarne in ob njegovi prodaji bi bila njena prihodnost zelo vprašljiva, še dodajajo.
Michael Lohscheller, prvi človek Opla, je bil v svoji izjavi precej pomirjujoč (»inženirstvo je bistvo Opla«), a že dejstvo, da obstaja scenarij o morebitni prodaji razvojo-razsikovalnega centra, v celoti ali zgolj po delih, je za Russelsheim zelo vznemirljivo.
Nauk? Novi lastnik ima vedno svoje načrte, pa naj pred nakupom reče karkoli!
***
Trump uspešno potiska svet v okoliščine, ki so vse prej kot predvidljive in optimistične. Pravzaprav je ‘mojster’, ki seje negotovost. Tudi pri in z avtomobili.
Saga o dodatnih carinah na evropske avtomobile, torej tiste, ki jih združena Evropa prodaja ameriškim kupcem, je znana že kar nekaj časa. Vsaj nekaj dejstev je znanih: ameriške carine na tuje (evropske) avtomobile so 2,5 odstotka in na tovorna vozila 25 odstotkov. Evropa ameriške avtomobile (vozila) podraži za enotnih 10 odstotkov. Ker Trumpova administracija ugotavlja, da je s tem ogrožen ameriški nacionalni interes, naj bi uvedla dodatne carine za evropska vozila. Stara celina bi ali bo odgovorila in to je samo še en korakec do splošne trgovinske vojne. Ampak dramaturgija te zgodbe se ta hip vsaj nekoliko spreminja.
Pred dnevi je ameriški veleposlanik v Nemčiji, prav tisti, ki je z nekaterimi izjavami precej razburil tamkajšnjo javnost, na sestanku s predstavniki nemške avtomobilske industrije dejal, da bi se bil Trump pripravljen odreči dodatnim carinam, ko oziroma če bi Evropa znižala svoje dajatve na ameriške avtomobile. Dovolj, da se je oglasila Angela Merkel.
Ta sedaj pravi, da bi bilo to možno, vendar carin ne bi znižali samo za ameriške, pač pa tudi vse druge avtomobile, in sicer v okviru pravil Svetovne trgovinske organizacije. Ampak tega ne more storiti zgolj Nemčija, pač pa združena Evropa. Jasno? Seveda, prav v tej ‘združenosti’ je in bo problem.
Janez Kovačič