O tem, kaj res vpliva na (ne)varnost v prometu O tem, kaj res vpliva na (ne)varnost v prometu
Mogoče pa sistem, ki je v veljavi z izgovorom, da rešuje življenja v prometu, ni dober. Mogoče se opira na zgrešena načela. *** Ravno... O tem, kaj res vpliva na (ne)varnost v prometu

Osrednji zasloni: vse bolj pomemben prodajni argument, a tudi zelo nevarna naprava, če (ko) z njo upravlja voznik med vožnjo.

Mogoče pa sistem, ki je v veljavi z izgovorom, da rešuje življenja v prometu, ni dober.

Mogoče se opira na zgrešena načela.

***

Ravno smo dobro zakorakali v samostojno državo, ko se je na eni od hitrih cest (avtomobilskih cest smo imeli takrat samo za vzorec) zgodila prometna nesreča s tragičnim izidom. V Renaultu 19 je preživel le eden od treh ali štirih potnikov. Preživeli je povedal, da so zleteli s ceste, ko (ker) je voznik menjal avdio kaseto.

Ko so prišli mobilni telefoni, se je zganila zakonodaja: telefoniranje med vožnjo je postalo prepovedano in kaznivo. Meni se je najprej zdelo nesmiselno, a sem si hitro premislil: v avtomobilih, ki so počeli na cesti traparije, sem opažal vse več voznikov, ki k ušesu tiščijo telefon.

Zdaj si po več kot četrt stoletja profesionalnih izkušenj upam trditi: telefoniranje med vožnjo je nevarno, a so stvari, ki so še bolj nevarne, a ne kaznive. Morda so kaznive v zakonu pod kakšno točko razno, a policija tega ne izvaja.

Avtomobil je postal elektronska igrača. Ponavljam večkrat zapisano in izrečeno, ker je tule ključno: na armaturni plošči je bolj ali manj velik ekran, s pomočjo katerega krmilimo različne sisteme. To so avdio sistem, navigacijski sistem, klimatska naprava, sistem za nastavljanje vozne dinamike vozila, sistemi za udobje (masaža, podiranje naslonjal, pomik sedežev, …), sistemi za povezovanje z mobilnimi telefoni in še kaj.

Trend je, da postajajo ekrani vse bolj občutljivi na dotik in z vse manj gumbi. Ni jih malo, ki običajnih gumbov sploh nimajo več.

Trdim, da je tipkanje po ekranu (sploh pa ko nima krmilnika ali vsaj nekaj običajnih gumbov) veliko bolj nevarno kot pa opravljanje telefonskega klica s telefonom v roki in ob ušesu.

Ker:

  1. Telefoniranje pomeni, da z nekom govoriš in imaš eno roko zasedeno. Oboje pogosto počneš, tudi ko ne telefoniraš. Na primer govoriš s sopotnikom in imaš v eni roki sendvič. Ali plastenko (v tem primeru še nagibaš glavo nazaj in tako odvračaš pogled s ceste!). Ali denarnico, da bi plačal cestnino ali obmejnim organom pokazal osebno izkaznico.
  2. Tipkanje po osrednjem, za dotik občutljivem zaslonu pomeni, da se vsaj malo nagneš k zaslonu, gledaš le nanj in eno roko uporabljaš za to, da s prstom ciljaš ustrezno mesto na ekranu. In treba je biti precej bolj osredotočen, da vtipkaš pravo ulico v navigacijski sistem, kot pa da po telefonu dekletu poveš, da te ne bo domov pred deveto zvečer.

Policaji ne vedo ali se le delajo, da ne vedo, in imajo akcije za telefoniranje med vožnjo. Rešujejo svet.

Denar je pač treba nabrati in neprimerno lažje je dokazati, da je nekdo telefoniral, kot pa da je izbiral pesem, ki se mu jo je zahotelo slišati z vstavljenega ključka USB.

In tako je napisan zakon in tu so zgrešena načela.

Vinko Kernc

Foto: VK