Medgeneracijska bitka

Znanec je dobil obisk iz Amerike. Sorodnik, ki ga še nikoli ni videl, je prišel obiskat prapradomovino. Po nekaj dneh prevažanja gor in dol je bil slovenski Američan navdušen nad Slovenijo. Ampak, je povedal, na cestah je pa vojna, bitka za bitko. Tudi med medgeneracijska, je menda še dodal.

Seveda ne more presenetiti navdušenje nad prapradomovino, iskreno ali zgolj vljudno. Tudi tisto o vojni na slovenskih cestah ne more biti nekaj, kar slovenski Američan ne bi opazil, kajti če in ko greš v ZDA, ti mora biti takoj jasno, da se vožnja po ameriških cestah bistveno razlikuje od evropske, še bolj slovenske. Ampak, in vedno je kakšen ampak, medgeneracijski spopad – je res tako vseprisoten in celo očiten, da ga ni hotel ali mogel spregledati človek, ki bi ga moralo zanimati vse kaj drugega kot to? Toda ko začneš o tem premišljevati, zbirati utrinke in dogodke, postane jasno, da za slovensko medgeneracijsko bitko – če obstaja – na cestah ne poskrbijo zgolj mladi, pač pa v veliki meri tudi starejši in stari. In ker sem globoko v šestem desetletju, bi že smel in tudi mogel o tem vendarle napisati kakšno malenkost.

Skoraj nobenega dvoma ne more biti, da starejši s svojo neprevidnostjo, z nepremišljenostjo, z nerazložljivim pogumom, pogosto tudi z aroganco, predvsem pa s precenjevanjem svojih vozniških sposobnosti precej  pripomorejo k slovenski prometni blaznosti in morebitni medgeneracijski bitki. To, da se v nasprotno smer na avtocestah v glavnem zapeljejo predvsem starejši (pa morda še kakšen samomorilec), pri čemer je večina trdno prepričana, da se pelje v kakšen Mercator in ne v smrt, je statistično in policijsko potrjeno dejstvo. Ampak to ni nekaj, kar bi potrjevalo medgeneracijsko bitko na slovenskih cestah. Pred časom sem opazoval postaranega Italijana v še bolj postarani Pandi, kako je skušal s parkirišča zapeljati na prednostno cesto. Ozreti se je moral daleč čez desno ramo. To je tudi storil, a s težavo. Nato je minilo vsaj pet ali šest sekund, šele potem se je tako rekoč izstrelil na cesto. K sreči ni bilo nikogar, kajti v petih ali šestih sekundah se lahko zruši svet, medtem pa po prednostni cesti tudi pripelje kakšen avtomobil… Velik problem starejših voznikov (tudi voznic, da ne bo zamere) sta okretnost in hitrost ukrepanja. Če se je kaj spremenilo v zadnjih letih, se je gostota prometa. To pa zahteva hitro ukrepanje, kajti okoliščine se spremenijo tako rekoč v hipu in temu se je treba prilagoditi. In mnogim starejših gre to zelo težko od rok, tudi nog, ni sporno.

Promet oziroma vožnja z avtomobilom je skupek marsičesa, tudi potrpežljivosti, vljudnosti, odpuščanja, džentelmanstva, če hočete. Tega je na slovenskih cestah malo ali precej manj kot nekdaj. Časi so se spremenili, to se pozna na cestah in ljudeh. Ko se je treba boriti za kruh in preživetje, ko postaja armada brezposelnih in s tem obupanih vse večja, se povečuje tudi agresivnost. Pravijo, da je duhovno in tudi materialno stanje neke nacije oziroma države mogoče najprej zaznati na cesti. Nič novega, nič posebej presenetljivega. Bilo je pozimi na enem izmed ljubljanskih parkirišč. Pri izhodu se je nekaj zataknilo, vrsta čakajočih vozil je postajala vse daljša. Ljudje so postajali nestrpni. Še najbolj voznik za menoj. Prilepil se je na trobljo, čeprav je bilo jasno, da se zaradi tega ne bo nič spremenilo. Odprl sem okno in mu s kretnjo roke dal vedeti, da je trobljenje povsem nesmiselno. Odprla so se vrata, s sedeža se je s težavo spravil sivolasi gospod. Počasi, res počasi je prikorakal do mojih vrat in potrkal na okno. »Če ne znaš voziti, bodi pa doma,« mi je zabrusil. Nato se je še bolj počasi obrnil in se vrnil v svoj avtomobil. Zaprlo mi je sapo: ni me presenetilo tisto o mojih vozniških sposobnostih (ker tako ali tako ni imelo nobenega smisla), pač pa dejstvo, da se je postavil kot kakšen nabildan mladec, ki išče razlog za prepir ali še kaj hujšega. Nisem mogel razumeti samomorilskega poguma, tega nepremišljenega izpostavljanja, kajti lahko bi naletel na človeka, ki mu ne bi zgolj zaprlo sapo – kot jo je meni. Lahko bi se mu zgodilo, da bi pristal na kakšni urgenci ali pa še na kakšnem bolj morbidnem kraju. Slovenske kronike so polne takšnih zgodb.

Podcenjevanje nevarnosti oziroma zahtevnosti prometa na eni in precenjevanje lastnih (vozniških) sposobnosti je gotovo ena najbolj očitnih  ‘lastnosti’ starejše vozniške generacije. To je eksplozivna kombinacija z usodnimi posledicami. Ko opazuješ, kako starejši ljudje prečkaj(m)o cesto izven prehodov za pešce na najbolj nevarnih krajih, postane jasno, da gre za tako rekoč popolno odsotnost realne in s tem pravilne ocene nevarnosti. Gredo čez ceste in gledajo stran – češ, če te ne bom videl, se mi tudi ne more nič zgoditi … Na drugi strani se starejši z neverjetno lahkoto pohvalij(m)o s svojimi preteklimi vozniškimi izkušnjami, milijoni prevoženih kilometrov, neverjetnimi situacijami in podobnim. Seveda, vse to je res, ampak vmes se je veliko spremenilo – ne le zgolj na cestah. Ko slišim tisto ‘kaj vse sem jaz prevozil’,  se lahko zgolj spomnim na napis na nagrobnem spomeniku – vse življenje sem bil zdrav, sedaj pa tole…

Medgeneracijski konflikt na slovenskih cestah? Pretirana trditev, nedvomno. Pravzaprav imajo tako mladi in neizkušeni vozniki, torej tisti, ki naj bi bil en pol tega konflikta, in starejši kot drugi, enak ‘problem’: podcenjujejo zahtevnost prometa in precenjujejo svoje vozniške sposobnosti.

Janez Kovačič