Ljubljanski maratonski ‘veni, vidi, vici’* Ljubljanski maratonski ‘veni, vidi, vici’*
Ljudje, Slovenci pa še posebej, radi tečejo. Eni bolj, drugi manj. Tudi maratonci so med njimi in ljubljanski maraton, katerega proračun je, govori se,... Ljubljanski maratonski ‘veni, vidi, vici’*
Maraton odprtih src in zaprtih cest: Ljubljana, 25. oktober 2015.

Maraton odprtih src in zaprtih cest: Ljubljana, 25. oktober 2015.

Ljudje, Slovenci pa še posebej, radi tečejo. Eni bolj, drugi manj. Tudi maratonci so med njimi in ljubljanski maraton, katerega proračun je, govori se, znašal več kot milijon evrov, je privabil več kot 20 tisoč tekačev od tod in tam. Lepo.

Če ni ravno posebnega razloga, jaz ne tečem posebej rad, ker se mi zdi dolgočasno. Ko ‘športam’, tudi ne počnem tega zato, da bi me drugi videli. A slišim, da je čar mestnega maratona ravno v tem. Da ljudje ob cesti navijajo in da to dvigne adrenalin tekaču. Okej.

Pa vseeno ne razumem fenomena mestnih maratonov. Prvič, večina tekačev jamra, da je tek po asfaltu ubijajoč. In drugič, večina stanovalcev mesta ima zato vsaj slab dan, če že ne dveh. Rešitev je preprosta: naj, če je že treba, štartajo v mestu in odtečejo v naravo, tako kot je v naravi prvi tekel Φειδιππίδης ali po domače Fejdip pred skoraj natanko 2.505 leti (pri tem pa večna ne ve, da je v dveh dneh prej pretekel že 240 kilometrov).

Kaj je torej tako fenomenalnega teči po asfaltu, če odmislimo izvirni greh, da je maratonski tek, razen za nekaj izjem in preverjeno na licu mesta, skrajno mazohistično početje (vsi tudi dobro vemo, da je Fejdip, profesionalni tekač in kurir, na končnem cilju izdihnil za vselej)?

Vem pa, kako je tisti dan preživeti v mestu kot ne-tekač. Kako je prireditev uspela s stališča tekmovalcev, si ne upam soditi, a bi lahko pod minus postavil vsaj to, da so morali prijavljeni po štartne številke na ljubljanski sejemski GR. Tujci so bili izgubljeni. Tudi to, da je veliko njih, predvsem tistih, ki niso iz Ljubljane in prihajajo iz zadosti blizu, prišlo z avtomobili in so poparkirali vse možne mestne kotičke, ki niso zakoličeni, ni ravno v skladu z dobro organizacijo. Lahko se pa motim.

Zdaj pa mi, tisti, ki smo na dnu družbe, ker ne tečemo, in ki živimo v najlepši prestolnici Evrope. Iz številnih RA in TV poročil, na hitro prebranih, seveda ni bilo moč natanko izvedeti in si zapomniti, katere ulice bodo na katerih mestih ob katerih urah zaprte. Tudi na spletu, temu čudežu podajanja informacij, ni bilo ene preproste animacije (ali vsaj sosledja slik zemljevida), kako bo s prometnim režimom. Navsezadnje pa v mestu tega dne niso bili le avtomobilu Ljubljančanov. A tudi tu se lahko motim, morda pa nisem zadosti klikal na spletu.

  • 1VK_0848c
  • 1VK_0862
  • 1VK_0872pai
  • 1VK_0873paiac
  • 1VK_0875paiac

Odpeljati se iz Ljubljane menda ni izvirni greh, a to nedeljo se je že zdelo tako. Kod? Kako? V mestu je tudi nekaj hotelov in drugih točk, kamor so avtobusi pripeljali ali od tam odpeljali svoje turiste. Kaos. In, seveda, nedostopno je bilo tudi parkirišče pod Parkom Zvezda.

Če bi se katerikoli drug dan po ljubljanski Miklošičevi nekdo z avtomobilom ali še huje z avtobusom peljal v nasprotni smeri, bi policija iz njega naredila kršitelja vseh kršiteljev, ki ogroža varnost drugih udeležencev, pešcev, starcev, ojoj, otrok! A tega dne je bilo to nekaj običajnega in nihče se za to ni zmenil.

In ker je tek ‘zelen’, še beseda o zeleni mobilnosti. Večina električnih polnilnic je v mestnem središču in tega dne so bile te polnilnice ali nedostopne zaradi zapor ali nedostopne zaradi prometnega infarkta.

No, Kenijec je spet ‘veni, vidi, vici’*, mi pa nazaj v stare tire.

Vinko Kernc

*Prišel, videl, zmagal.

Preberite tudi