Frankfurt 2017: s stališča novinarja/fotografa stare šole

Fotografiranje: avtomobili so posel, dekleta poslastica.

Kdo bi rekel, da bo digitalna revolucija posegla tudi v dogodke, kakršen je avtomobilski salon.

In to tako korenito.

***

Seveda se to v veliki meri pozna na stvareh, ki se tičejo neposredno relacije proizvajalci-novinarji, posredno pa na koncu tudi odnosa novinar-bralec. A to ni današnja tema.

Frankfurt je resda pomembno gospodarsko (ali bolje: poslovno) mesto, a se Ljubljana vseeno lahko kaj – vsaj malega – nauči od njega. Recimo sejmišče. Tule: sredi mesta, malo dlje od železniške postaje kot v naši prestolnici, a po specialni odokativni metodi 10-krat večje; železnica pod stavbami, cesta nad ali med njimi, m dovozov za dostavo (tudi med ‘obratovanjem’ salona), vse hale med seboj povezane z zaprtimi (dež!) hodniki, po hodnikih tekoči trakovi, vmes ogromna parkirna hiša in še ena nekaj dlje (s posebno avtobusno linijo) in tako naprej.

• 
• 
• 

Letos je bil pravzaprav Frankfurt na nek način bolj prijazen kot doslej: izostalo je toliko pomembnejših avtomobilskih znamk, da so vse spravili v dve hali manj. Krasno. Odsotni (med drugim): Abarth, Alfa Romeo, Aston Martin, Cadillac, Chevrolet, DS, Fiat, Infiniti, Isuzu, Jeep, Lancia, Mitsubishi, Nissan, Peugeot, Rolls-Royce, Tata, Volvo.

Mi je pa letos bolj kot avtomobili v glavi ostajalo nekaj drugega; četrt stoletja že kolovratim s fotoaparatom po salonih in si počasi upam tudi že malo soditi. Letos sem, kot vedno, poiskal prijatelja, Britanca, ki dela pri Daimlerju. Vedno veliko pove in je odprte glave. Tokrat je naneslo ravno o tem – kako fotografom prijazni so avtomobili na salonih. Letos spomladi je v Ženevi menda nek super strokovnjak do zadnjega hipa usklajeval pravilno osvetlitev čudovitega, temno rdečega koncepta Mercedes-AMG GT. In potem pridem jaz in bentim, kdo je tako fotoaparatu neprijazno pobarvan avtomobil postavil pod tako trapasto razsvetljavo.

• 
• 

Ni pravično, a tako pač name (in iz izkušenj: na fotografa nasploh) naredi vtis avtomobil, z njim pa razstavni prostor in končno tudi znamka. In moram priznati: zdi se, da vse najbolje naredi Kia. Njihovi salonski razstavni prostori menda nikoli ne pridejo med izbor najlepših, a niso slabi. Potegnejo. Prostor je vedno dovolj velik in, kot pravijo, diha. Novosti so vedno postavljene tako, da jih ne zgrešiš. Če že ne vsi, so vsaj salonske novosti v privlačnih barvah. In vedno jih je lahkotno fotografirati, tudi zato, ker so dobro osvetljene in z dobrim ozadjem.

• 
• 

Presenetljivo, ravno na tem področju je tokrat malce spodrsnilo Volkswagnu. Ne Škodi, ne Seatu, niti ne Audiju. Volkswagnu; premalo kosov novosti za preveč firbcev. Znajo bolje, vemo, čeprav je delno opravičilo ravno to, da se pač tam gnete znatno več ljudi kot pri Kii.

• 
• 

Citroën za Kio ne zaostaja dosti; malo manjši prostor, več ‘zgradb’ na njem, a barven, živahen, pozitiven, avtomobili na njemu pa prav tako.

• 
• 

Potem sta tu dva južna Nemca. BMW fascinira, če že ne rečeš, si vsaj misliš ‘uau’! Pri njih se avtomobili vozijo med teatersko postavljenimi sedeži in ogromnim zaslonom s predstavitvenimi filmi. Toda potem te hip za tem odbije ravno ta nepregledna ogromnost, nerodno postavljeni avtomobili, mnogo novosti (preveč za prste na roki) in hostese, za katere bi rekel, da jim je oblačila skrojil 80-letni pek. Ne vem, mogoče je to čisto čustven odziv, a meni se je zdelo, da so tudi gledale mrko. Odbije.

• 
• 
• 
• 

Mercedes-Benz je seveda v Frankfurtu car. Ima svojo halo, lepo, starinsko, privlačno zunaj in fascinantno znotraj. Kar presune te, kako uspejo vsako drugo leto iz tega okostja (hala je znotraj brez sten in nadstropij) napraviti tako očem privlačno okolje. Prej omenjeni prijatelj je spomnil, da so jo za letošnji dogodek pričeli postavljati že junija!! A si predstavljate: tri mesece dela za samo 14 dni življenja! No, ne glede na ureditev je vedno enako: tekoče stopnice na vrh in potem spiralno peš navzdol. Lepo. Ampak za objektiv – neprijetno, tečno: ogromno črnine in na njej srebrni (kajpak), črni in beli avtomobili. Sedeminosemdeset ‘blend’ razlike, potem pa še točkovne osvetlitve in, jasno, gneča. MB je vendarle MB. Za obiskovalce – firbce in prave kupce – je nedvomno prikladen.

Na koncu so stvari dokaj preproste: obiskovalci so zadovoljni, saj ne šteje (le) okolje, ampak (predvsem) avtomobili. In prav je tako.

A vseeno: salon, sploh takšnega formata, se ne more opravičiti zgolj z obiskom ljudi, pač pa tudi z obiskom tretje sile in posledično z bralci, poslušalci in gledalci, ki zaužijejo, kar tretja sila servira. In teh (bralcev, poslušalcev in gledalcev) naj bi bilo mnogo več kot obiskovalcev.

***

V Frankfurt hodim bolj ali manj zaradi drugih obveznosti, ki pa so pravzaprav edina zares svetla točka takšnih salonov s stališča novinarja. A o tem kdaj drugič.

Vinko Kernc

Foto: VK