(Avto)turizem

Zdaj že nekaj časa vsaj na stari celini ni več izjema, da ljudje poleti odhajajo na dopust. Nekaj jih gre z letalom, nekaj z avtobusom, nekaj jih ‘štopa’, a kar zajeten del jih gre z avtomobilom.

Za turizem, menda je to jasno, ni dovolj, da se je narod zgodovinsko znašel na lepem koščku tele oble. Kdor je veliko potoval, ve, da je (skoraj) povsod lepo, a to niti ni edino zveličavno, vsak pač išče svoj kotek, ki poteši njegove dopustniške želje.

Kot pri vsaki dejavnosti sta tudi pri turizmu dve strani: turizmojemalci in turizmodajalci. Večina nas je jemalcev, vse več pa je tudi dajalcev. A tu ne gre gledati s plašnicami ob očesih: dajalci še zdaleč niso samo tisti, katerim pred odhodom domov poravnavate račun. Stvar se razteza preko hotelov in hotelskih verig, ponudnikov navtičnega turizma vseh vrst, malih ponudnikov zabave, restavracij, trgovin in še česa, a – ne smemo pozabiti – preko vsega omenjenega in neomenjenega drži roko država. Se ve: lačna je vsaka in napaja se najraje na velikih in/ali na zanesljivih izvirih denarja.

Najbrž nikjer ni idealno, je pa, kot vedno, nekaj bližje in nekaj dlje. Kako je v Ugandi ali v Čilu, tule zanima bolj malo turistov, statistika pa pravi, da največ Slovencev poleti še vedno gostuje na Hrvaškem. Če ste kaj spremljali hrvaške vesti, ste opazili, da tožijo po zmanjšanju števila gostov, kar seveda pripisujejo vremensko izjemno slabemu poletju. Najbrž v veliki meri drži, se pa vseeno povsem resno sprašujem, ali je res za vse krivo vreme.

Tako je naneslo, da lahko z več strani potrdim, da se tam ne splača potrebovati zdravstvene oskrbe. Kaj vse znajo njihovi zdravstveni organi naplesti, bi si lahko izmislil le kdo domišljijskega formata J. K. Rowling. A ker nas tule v splošnem zanima avtomobilizem, konkretno pa avtomobilski turizem, poglejmo čisto na kratko na to področje.

Z nekega zornega kota se turizem neke države začne na mejnem prehodu. In glej ga zlomka, tristo dvakrat zapečenih lisic! Mejni prehod! Človek dobi občutek, da mejni prehodi niso za nadzor nad vhodi ter izhodi, pač pa le zato, ker se nekaj ljudem, ki se oblečejo v uniforme, to preprosto dopade. Predstavljam si jih, ko si zjutraj, še preden se jim odlepijo oči, že srdito pomanejo roke, češ: »haha, spet jih bom …«

Čisto vse razumem, kar v zagovor pravijo policaji in cariniki. Ne razumem pa, da na mejnih prehodih, kjer je prostor in kjer so cariniki in policaji, s preprostim ukrepom (intenzivnejše delo, več kolon) ne pospešijo tistega neprijetnega procesa. Težave so že na notranji meji EU (Slovenija – Hrvaška), pravi virtuozni debakel je pa na meji z Bosno in Hercegovino. (Mimogrede lahko iz prve roke tudi potrdim, da denimo v Splitu na letališču ni prav nič drugače!)

Ja, najlažje je pljuvati po drugih. Slovenija ima tu malo sreče, saj z zahodom nima več mejnih kontrolnih točk, ima pa na severu karavanški predor, ki je vse več zaprt in vse manj odprt, in na jugu cestninsko postajo, kjer Italijane po le par kilometrih pozdravijo s kaznijo, ker niso kupili in nalepili vinjete (in povsem verjamem, da jih večina tega ne stori nalašč), namesto da bi jim jo le prijazno prodali.

Resno me zanima, kako (pa ne le naš) turističen resor sodeluje s policijo, cariniki, gradbeniki in podobnimi, saj je tudi transport pomemben del turizma in verjamem, da bo drugo leto marsikateri letošnji voznik turist zavil v drugo smer.

Imeti Bled in ‘najlepšo prestolnico’ še zdaleč ni dovolj. »Turizem smo ljudje,« so rekli v neki reklami še v času socializma.

Vinko Kernc