Avtonomna vožnja: a si to res želimo? Avtonomna vožnja: a si to res želimo?
V rubriki ‘Tehnika’ si lahko preberete nekaj več o pojmu avtonomne vožnje, torej tistega, čemur po domače rečemo, da ‘avtomobil vozi sam’. Mi pa... Avtonomna vožnja: a si to res želimo?

VK_CB rV rubriki ‘Tehnika’ si lahko preberete nekaj več o pojmu avtonomne vožnje, torej tistega, čemur po domače rečemo, da ‘avtomobil vozi sam’. Mi pa pijemo kavico in klepetamo s sopotnikom. A ni to krasno?

Na prvo žogo si človek res misli: »Uau, super, pa to je ultimativna reč, na to sem čakal od pred rojstva!« Dokler tega človeka nekdo, ki je dal to fazo že skozi, ne udari s komolcem v rebra: »Pa človek, a si dobro razmislil?!?«

Kmalu po tem, ko so se pojavili prvi avtomobili na cestah, pravzaprav na takratnih poteh, so bili takratni vozniki navdušeni (tudi) nad tem, da so imeli stvar pod nadzorom. Da so upravljali stroj, ki jim je hkrati nudil tudi neko korist, to je hiter prevoz iz A v B. Kar dolgo je trajalo to obdobje, tudi po tem, ko so se pojavili prvi prometni predpisi.

Potem je prišlo do dveh prelomnic. Prvič, avtomobili so nenadoma postali lahko obvladljivi, zato so jih kupili tudi takšni, ki so potrebovali le sredstvo za premik iz A v B (torej je tu že odpadel moment užitka v upravljanju), kar pomeni, da je število avtomobilov od neke točke pričelo strmo naraščati. In drugič, naraščajoče število avtomobilov na cestah je pripeljalo do točke, ko se je pričelo pojavljati vse več zastojev ali pa vsaj stanja (pre)gostega prometa. In logično je bilo, da so bentili prav vsi vozniki: oni, ki so še uživali v upravljanju, in drugi, ki so šli le iz A v B.

Gneče na cesti: edini razumen razlog za vpeljavo sistema za samodejno vožnjo.

Gneče na cesti: edini razumen razlog za vpeljavo sistema za samodejno vožnjo.

Proizvajalci, ki so že pred leti prestopili fazo optimalnega stanja avtomobilske tehnike, odtlej mrzlično iščejo, kaj lahko še novega stlačijo v avtomobil, da bodo ljudje (spet) navdušeni za nakup novega. In prav gneča ali zastoj sta ponudila novo smer: samodejnost vožnje. Ni daleč čas, ko so prvi avtomobili dobili aktiven tempomat, ki v kombinaciji s samodejnim menjalnikom že omogoča samodejno premikanje (ne pa tudi krmiljenje!) vse od največjih hitrosti do zaustavitve in nazaj znotraj tega intervala. Še vedno so takšni redki, a če smemo sklepati na podlagi izkušenj, bo stvar kmalu precej bolj razširjena.

Kam to pelje, je jasno: v kombinaciji z že dobro poznanimi sistemi, kot so navigacijski sistem, sistem za samodejno zaviranje, aktiven tempomat, sistem proti nenamernemu zapuščanju voznega pasu in aktiven parkirni pripomoček (vsi za svoje delo potrebujejo posebna tipala, ki bodo skupaj z nadzorno elektroniko tudi kmalu dovolj poceni), je korak do popolnoma samodejne vožnje videti kratek.

Ovire še vedno so, a kot tehnik po duši in izobrazbi si upam napovedati, da bodo kmalu tudi megla, delo na cesti, obvozi in čivave na cesti zlahka premostljive ovire na poti do zadanega cilja snovalcev avtomobilov in njihovih sistemov samodejne (avtonomne) vožnje.

Pa potem? Avtomobilov bo še več na cestah, ki jih ne bodo mogle več požreti, kar pomeni, da bomo vsi pritisnili na tipko ‘auto drive’ in listali po tablici. In vse skupaj bo podobno vožnji na tistem vlakcu v obliki čebelice za dvoletne otročke.

Kje je tu draž upravljanja avtomobila in stanja, ko ima voznik vožnjo pod nadzorom?

Če odmislimo prometne predpise in omejitve je imel človek res dolgo avtomobil pod nadzorom. Pa so prišli samodejni menjalnik, pa omejevalnik vrtljajev motorja, pa neizklopljiv ESP, pa električna ročna zavora, pa mučno nadležni zvočni opozorilniki za vse, kar si je neki strateg zamislil, da voznik mora narediti, a ni, pa trikratno samodejno utripanje smernika, pa samodejno utripanje varnostnih utripalk pri malo močnejšem zaviranju, pa pripomoček za speljevanje v klanec pa še kaj in zgodba se tu počasi končuje. Avtomobilski proizvajalci se sicer trudijo prepričati z drugimi zabavami, a te druge zabave lahko doživiš tudi doma.

Nekemu deležu voznikov bo vožnja vedno zabava in užitek, a takšno odvračanje pozornosti od upravljanja vozila in od prometa, kot ga danes omogočajo omenjeni sistemi, med drugim vpliva tudi na zmanjšanje pozornosti voznika, kar pa vsi vemo, kam to (lahko) pripelje.

Najbolj zanimivo je, da so avtonomno vožnjo, torej stanje, ko človeku, ki gre iz A v B, ni treba prav nič razmišljati in lahko res bere časopis in jé sendvič, izumili že davno. Reče se mu taksi, avtobus ali vlak. Ki so, kot govorijo številne študije, prav za tiste ciljne kupce avtonomnih avtomobilov cenejši kot nakup in vzdrževanje lastnega avtomobila.

Kje je potem čar?

Vinko Kernc