Avtomobilski teden 6, 2018
KolumnaNovice 09/02/2018 Janez Kovacic
Slovenska zgodba o policijski akciji, v kateri so sodelovali tudi tajvanski policisti in zaradi katere je bila Slovenija primorana Kitajski pojasnjevati, kako in kaj, dobiva nadaljevanje. In to kaže, da je kitajska roka zelo dolga ali nekako tako, kot je Martin Krpan izvedel, kako dolga je cesarjeva roka.
Mercedes-Benz, bistveni del nemškega koncerna Daimler AG, je pred nedavnim na instagramu objavil fotografijo svojega avtomobila, zraven pa tudi citat: »Poglej na stvari z različnih zornih kotov in postal boš bolj odprt.« Nič posebej izvirnega, eno izmed številnih reklamnih sporočil priznane in uspešne nemške avtomobilske hiše, ki je zelo uspešna tudi v Konfucijevi deželi. In v tem je bil kavelj.
Citat je nekdaj prišel iz ust tudi nam znanega Dalajlame, Nobelovega nagrajenca in vsaj moralnega voditelja Tibeta. Ta je v prostovoljnem izgnanstvu že vse od leta 1959, torej časa, ko je Kitajska nasilno prevzela oblast v tej himalajski deželi. Vse od tedaj je Dalajlama trn v peti kitajskim oblastem, kajti tako Tibet kot tudi Tajvan sta »neločljiva dela enotne Kitajske«. Prav zaradi tega je nastal v začetku omenjeni zaplet med veliko Kitajsko in majhno Slovenijo, ki je v policijski akciji »uporabila« tajvanske policiste predvsem kot prevajalce. Kitajci so bili in so še vedno mnenja, da slovenska policija tega ne bi smela storiti, saj s tem priznava državnost Tajvana. In sedaj se je v enako zanko ujel še Mercedes-Benz.
Nemci so reagirali bliskovito. Takoj so umaknili oglasno sporočilo in zapisali, da »se iskreno opravičujejo kitajskemu ljudstvu« in dodali, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo. Seveda – Mercedesi gredo na Kitajskem zelo dobro v promet in s tem se pač ni igrati.
Sicer pa sta dolžino kitajske roke pred časom občutila tudi španska Zara in ameriška letalska družba Delta Airlines – ker sta Tibet in Tajvan uvrstila na svojo uradno spletno stran. Tudi hotelska veriga Mariott International se je morala zaradi podobne ‘napake’ ukloniti kitajskim oblastem – če ni hotela doživeti bojkota. Tako to gre …
***
Skoraj precej splošno mnenje je, da nam v teh krajih nič ne uspeva, da je vse narobe in podobno. Morda. A morda je marsikaj dobrega, pa tega niti ni mogoče opaziti. Ali pa opazijo tisti, ki imajo kakšno izkušnjo, bodisi dobro bodisi slabo. V mislih so kraje avtomobilov.
Lani je bilo v Sloveniji ukradenih 493 avtomobilov, kar je bilo za 31 odstotkov manj kot leta 2017 (719). Podatek je seveda razveseljiv, kajti ko ti ukradejo avtomobil, si zanesljivo ne moreš reči, da to ni nič posebnega. Kakorkoli že, lanske številke dokazujejo, da ta ‘posel’ v Sloveniji ni tako cvetoč, kot je bil nekdaj, kajti še leta 2013 je bilo ukradenih več kot 1.000 avtomobilov.
Sicer pa policijska statistika dokazuje, da je največ kraj v poletno-jesenskih mesecih, pri čemer je bil v tem pogledu najbolj nevaren ali pa neprijeten mesec lanski oktober, ko je izginilo 59 avtomobilov.
Glede na to, da je denimo Renault Clio že desetletja najbolje prodajano vozilo na Slovenskem, tudi ne more presenečati, da je bilo lani ukradenih največ Renaultov, in sicer 18,7 odstotka oziroma 92. Med temi je bilo 45 Cliov, torej skoraj polovica, pa vendarle jih je bilo lani ukradenih 21 odstotkov manj kot leto prej. Precej je zaostajal Volkswagen (10,3 odstotka), visoko je BMW (prav tako 10,3 odstotka), očitno ima veliko odjemalcev italijanski Piaggio (9,9 odstotka) ipd. Omembe vredno je, da je bilo tako odtujenih kar za 60 odstotkov manj vozil tovarne Volkswagen (51), pri čemer Golf predstavlja malenkost več kot polovico ukradenih vozil te nemške avtomobilske hiše. V oči pade tudi dejstvo, da sta se VW in BMW po krajah izenačila, a obstaja razlaga, kajti sem štejejo tudi motocikle tovarne BMW, saj jih je lani izginilo kar 17, leto prej pa vsega šest.
Če je lanska statistika ugodna, je marsikaj drugega ostalo enako. Policija trdi, da večina ukradenih vozil ostane doma, saj jih tatovi razstavijo in prodajo za rezervne dele, saj s tem tudi veliko več zaslužijo. Hkrati pa se pojavljajo nove oblike kraj dragocenih avtomobilov, recimo s pomočjo elektronskih naprav za dešifriranje brezstičnih ključev. V bistvu je nekako kot pri dopingu v športu – neprava stran je pogosto (vsaj) korak pred pravo.
***
Dve stalnici zadnji dve leti obvladujeta predvsem evropski avtomobilski prostor: Diesel-Gate in Brexit. Zadregam ni videti konca.
Japonske avtomobilske tovarne, ki izdelujejo avtomobile v Veliki Britaniji, so že pred Brexitom opozarjale britanske oblasti na negotovo prihodnost, če se bo izhod iz Evropske unije tudi v resnici zgodil. Tedaj so dobile zagotovilo – pa ne le japonske, pač pa tudi druge – da jim bo Velika Britanija pomagala pri premagovanju težav. Brexit je že nekaj časa dejstvo, negotovost japonskih avtomobilskih tovarn pa ni nič manjša kot je bila. Vsem tem težavam oziroma njihovem zmanjševanju bo namenjen tudi sestanek med predstavniki in Toyote, Nissana in Honde ter predsednico britanske vlade.
Japonske avtomobilske tovarne so se na Otok ‘preselile’ predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. K skupni proizvodnji avtomobilov, ki je lani dosegla številko 1,67 milijona, prispevajo skoraj polovico, večino teh pa seveda izvozijo. Kaj jim bo Theresa May povedala, je ta hip še nejasno, vendar jim kaj izjemnega kljub vsemu le ne more obljubiti. Proces izstopa iz Evropske unije še zdaleč ni končan, tudi poganjanja ne, zato je še marsikaj zavito v meglo. Pri Nissanu so že pred časom povedali, da bodo v svoji tovarni v Sunderlandu izdelovali naslednji generaciji X-traila in Qashqaija, vendar pričakujejo ustrezno pomoč britanske vlade. In če je ne bo? Že dolgo se ve, da avtomobila ni težko narediti, bistveno težje ga je prodati, torej …
Janez Kovačič