Avtomobilski teden 49, 2024

Tavares je zgodovina, vprašanje je, kdo ga bo nasledil.

Potres na krmilu Stellantisa

Bolj ko se leto končuje, bolj dramatičen postaja (tudi) avtomobilski svet. Pa vendar – zapisati, kot se je zgodilo nekaterim, da je odstop Carlosa Tavaresa, izvršnega direktorja četrte največje avtomobilske korporacije na obli Stellantis, presenečenje, je milo rečeno čudno. O tem se je veliko govorilo in še veliko več pisalo vsaj nekaj zadnjih mesecev.

Carlos Tavares, po rodu Portugalec in velik ljubitelj avtomobilskih dirk oziroma hitrosti, je nedvomno človek avtomobilskega posla. Najbolj ali najprej je postal opazen tedaj, ko je bil pri zvezi Renault-Nissan (tedaj zraven še ni bilo Mitsubishija) drugi v vrsti za najpomembnejšim – za nesporno prvim Carlosom Ghosnom. Še bolj je postal znan po tistem, ko je ob neki priliki – po nesreči ali namerno – dejal, da si želi na vrh omenjene zveze. Ljubezen na relaciji Ghosn-Tavares je počila in slednji je moral oditi po načelu oziroma dejstvu, da je bila Ghosnova senca res dolga in globoka. Slednji se je nekaj let kasneje zapletel v še danes ne povsem dokončano oziroma pojasnjeno afero, ki je globoko zarezala v avtomobilsko sfero in, kot že zapisano, še nima epiloga.

Carlos Tavares je kmalu po odhodu iz Renaulta dobil delo pri konkurenčnem Peugeotu oziroma skupini PSA (še Citroën). Medtem je francoska naveza postala tudi lastnica pešajočega nemškega Opla, ki je po tistem, ko je zapustil naročje ameriškega General Motorsa (kjer je bil dolga desetletja), preživljal zelo naporne čase. Tavaresu se je posrečilo nekaj, kar je bilo razmeroma malo verjetno – Opel si je nekako opomogel. Leta 2021 pa se je začelo novo poglavje v Tavaresovem življenju – zavihtel se je na čelo novo ustanovljene avtomobilske skupine Stellantis. Ta je vsaj v nekaterih pogledih precej podobna nemškemu Volkswagnu (VW), saj združuje raznolika avtomobilska imena, kajti na skupno pot so se odpravile tovarne znotraj konglomerata FCA ali Fiat Chrysler Automobiles (Fiat, Alfa Romeo, Lancia, Chrysler, Jeep ipd.) in PSA (Peugeot, Citroën), za povrh je bil zraven še prej omenjeni Opel. Kmalu se je pokazalo, da je strategija prava, saj so poslovali dobro, obseg proizvodnje jih je inavguriral na četrto mesto največjih avtomobilskih izdelovalcev. In Tavares je kmalu postal eden najbolje in nekaj kasneje celo najbolje plačani avtomobilski menedžer na evropskih tleh.

Okoliščine so se začele zapletati vsaj v začetku letošnjega leta. V Italiji, kjer se je Fiat lahko le spominjal časov, ko je veljalo, da je ’tisto, kar je dobro za Fiat, dobro za državo’, je bila s Stellantisom nezadovoljna politika. Želela si je, da bi Fiat ali Stellantis povečal obseg letne izdelave vozil na italijanskih tleh. Tavares se je zapletel v ‘dialog’ s predsednico italijanske vlade Giorgio Meloni in to je bil verjetno znak, da v koncernu ne gre tako, kot bi si želeli. Sredi leta je postalo jasno, da močno šepa na oni strani Atlantika oziroma v ZDA. Tam je skupina Chrysler, ki je nekoč potegnila Fiat iz težav, zašla v rdeče številke. Tavares je bil pogosto tam čez, toda okoliščine so postala vse bolj problematične. Tudi drugje, recimo v Evropi, so se začeli tržni deleži krčiti, temu primerno so bili slabši tudi finančni izidi. Nekako jeseni je postalo jasno, da se Portugalcu majejo tla pod nogami. Sedaj je vse jasno – njegov odstop je bil sprejet, iščejo naslednika, Stellantis operativno vodi John Elkan, predsednik, ki je član družine Agnelli. Ta ima preko podjetja Exor v svojih rokah okoli 15 odstotkov delnic Stellantisa, druga v tej vrsti je družina Peugeot. Tavaresov naslednik bo nedvomno stopil v velike čevlje – pa ne le zaradi težav Stellantisa …

***

Makoto Uchida je pod vse hujšim pritiskom.

Se stolček maje tudi prvemu človeku Nissana?

Leto se končuje, napovedi o tem, kateri izmed vodilnih ljudi v posameznih avtomobilskih hišah utegne še pred iztekom decembra pomahati v slovo, je vse več. Videti je, da se črni oblaki zgrinjajo tudi nad Makoto Uchido, predsednikom in hkrati izvršnim direktorjem japonskega Nissana. Ta je še vedno sestavni del zveze, v kateri sta še Renault in Mistubishi.

Dvomi o prihodnosti Uchide, ki je imel svojo vlogo tudi pri rušenju Carlosa Ghosna pred nekako šestimi leti (govorilo se je, da je bila njegova beseda pri tem ključna, čeprav naj bi veljal za Ghosnovega človeka), se pojavljajo že vse od konca oktobra. Tedaj je vodstvo Nissana pripravilo srečanje z vodilnimi menedžerji z vseh koncev sveta. Uchida jim je tedaj postregel z nekaj dejstvi oziroma številkami, ki niso bile ugodne: poslovanje je bilo slabše od pričakovanj, zato so začeli omejevati proizvodnjo ter sem in tja tudi odpuščati. Temu primerni so bili tudi finančni izidi, pri čemer je Uchida kot razloge za to navajal skromnejšo prodajo v ZDA in tudi na Kitajskem, torej dveh za hišo izjemno pomembnih trgov. V nasprotju z japonsko tradicijo so ga na sestanku zasuli s številnimi vprašanji, na katere pa ni imel pravega odgovora. Zanimalo jih je, zakaj denimo v ZDA niso začeli ponujati hibridov, ki naj bi šli veliko bolje v promet, kot so računali? Zakaj se niso potrudili z bolj zavzetim promoviranjem tako električnih avtomobilov kot prej omenjenih hibridov? Sedaj, piše Reuters, Uchida rešuje Nissan, predvsem pa sebe. Težka naloga v težkih časih.

***

Oliver Blume: izžvižgan pred množico zaposlenih.

Vroče v hladnem Wolfsburgu

Ni sporno – že dolgo, pa res dolgo, zadnji mesec v letu ni bil tako presunljiv za avtomobilsko industrijo kot je letošnji. V ospredju, pa ne le decembra, je seveda dogajanje v Nemčiji oziroma pri Volkswagnu (VW). Kljub vsemu ni videti, da bi nasprotujoči si strani – vodstvo koncerna na eni in zaposleni oziroma svet delavcev VW na drugi – kmalu segli v roke.

Pred nedavnim se je v Wolsburgu, kjer je VW doma, zbralo več kot 20 tisoč zaposlenih. Tam je bil tudi minister za delo Hubertus Heil, ki je – kako predvidljivo in novo – menil, da je treba najti rešitev. Toda od vodstva oziroma od Oliverja Bluma, ki je na čelu uprave koncerna, je lahko slišal predvsem to, da so razmere napete in da še vedno razmišljajo o zaprtju vsaj treh tovarn in znižanju plač za okoli 10 odstotkov. Te njegove besede so tako rekoč podžgale delavce, ki so ga neprestano prekinjali, in to še posebej tedaj, ko je dejal, da je vodstvo pod hudim pritiskom, da je odraščal v okolici Wolfsburga, ki je »blizu mojemu srcu.« Daniela Cavallo, vse bolj ostra šefica sveta delavcev, je bila povsem drugačnega mnenja: vodstvo ni naredilo dovolj, da bi rešilo težave. Časi zahtevajo žrtvovanje tudi vodstva in delničarjev. To pomeni, da potrebujemo kompromis, je dejala. Ja, kompromis. A vse doslej je bilo zvečine tako, da je bil ta rezerviran predvsem za zaposlene oziroma delavce.

Janez Kovačič