Avtomobilski teden 42, 2016

Po novem bodo morali kolesarji nositi čelado do 18. leta starosti in odločitev se zdi več kot smiselna.

Moralo bi biti napisano in objavljeno že prejšnji teden, a žal ni bilo. Toda še vedno drži, še vedno ima težo, pomen, smisel. Državni zbor je v drugem glasovanju potrdil popravke zakonov o motornih vozilih in cestnem prometu. Pomeni, da bodo morali kolesarji do starosti 18 let nositi čelado, od maja prihodnjega leta pa bo treba registrirati tudi ‘motorje’, ki ne presežejo hitrost 25 kilometrov na uro.

O omenjenih popravkih smo na teh ‘straneh’ kar nekaj pisali in navijali za predloge oziroma rešitve, ki se zdijo smiselni. Torej za uporabo zaščitne čelade vsaj do starosti 18 let – še bolje ali zelo pametno bi bilo, ko bi jo kolesarji vedno uporabljali in to ne glede na to, »da se nesreče dogajajo pri relativno nizki hitrosti«, kot so menili tisti, ki so nasprotovali spremembam zakonov. Tako ali drugače – vse skupaj se je končalo dokaj srečno in pametno. Še več veselja bi bilo, ko bi se tako zgodilo pri še pomembnejših rečeh, o katerih odločajo v hiši na ljubljanski Šubičevi. Drži – upanje umre nekje na koncu.

***

Ferdinand Piëch in Wolfgang Porsche, bratranca, predstavnika dveh sprtih družin. Afera ‘Diesel-Gate’ je zgladila nasprotja, vsaj navzven.

Dve slavni, bogati in seveda izjemno močni nemško-avstrijski družini Porsche-Piëch sta zadnjih deset let prispodoba sorodniških odnosov. Močni sprti, tako močno, da sta pred časom skoraj torpedirali Volkswagen in še Porsche zraven. Podobo dveh vojsk, ki si stojita nasproti in streljata z vsemi topovi, sta na eni strani predstavljala sloviti Ferdinand Piëch, na drugi Wolfgang Porsche. Bratranca, ki ju je v svet avtomobilizma pred davnimi desetletji popeljal njun dedek dr. Ferdinand Porsche, med drugim tudi oče slovitega Volkswagnovega hrošča in hkrati človek precej nejasne preteklosti v času nemškega nacionalsocializma, sta drug o drugem pogosto govorila v jeziku, ki je dokazoval, da je prijazno otroštvo pravzaprav le neljub spomin. Zgodila se je afera ‘Diesel-Gate’, ki je družini, sicer lastnici 52-odstotnega deleža v koncernu Volkswagen, zanesljivo nista hoteli ali mogli prezreti. In ker škandal noče in noče ponikniti, sta družini oziroma v njunem imenu Wolfgang Porsche in Hans Michel Piëch, brat Ferdinanda Piëcha, sporočili, da podpirata sedanjo vodstvo koncerna Volkswagen, ki ga vodita predsednik Hans Dieter Pëtsch in direktor Matthias Müller. Smo različni, toda podpora je v tem trenutku nujna, sta povedala in dodala, da se družini ne bosta vmešavali v dnevno dogajanje v koncernu VW. Bi se morali v teh krajih iz vsega tega kaj naučiti, potegniti nauk? Nič ne bi bilo narobe, ko bi slovenska politika končno razumela, da inscenirani zapleti, pogosto povsem neverjetno sovraštvo, ki se napaja iz preteklosti in povsem zanemarja problematično sedanjost in ignorira prihodnost, ne prinaša nič dobrega – ne ljudem ne državi. Ampak to je pobožna želja, ki se izgublja v slovenskem politikantskem vsakdanu. Tragično.

***

Magna Steyr za sedaj še ni uradno razkrila svojih načrtov s t.i. mariborsko investicijo.

Tančica še vedno prekriva vse tisto, kar je povezano z namero avstrijske tovarne Magna Steyr, ki je del kanadskega koncerna Magna International. Tovarna iz avstrijskega oziroma štajerskega Gradca naj bi v neposredni bližini Maribora, na zemljišču, velikem več kot 100 hektarjev, zgradila tovarno. Avstrijci oziroma njihovi ontarijski lastniki naj bi ugotovili, da Maribor s svojo infrastrukturo in z vsem drugim (ustrezno delovno silo, pripravljenostjo mestnih oziroma občinskih in tudi državnih oblasti) ponuja tako rekoč idealno okolje za veliko investicijo. To bi bilo za precej shirano mariborsko (in tudi slovensko) gospodarstvo velika priložnost, kajti ljuba nam državica ni velik magnet za tuje vlagatelje – kvečjemu obratno. Toda o domnevni namerni omenjene avstrijsko-kanadske industrijske skupine ves ta čas zgolj ugibamo, čeprav je res, da je slovenska vlada temu projektu že namenila približno deset milijonov evrov. Kot je slišati, lastniki omenjenega zemljišča menda ne povzročajo kakšnih posebnih težav – to pa je tudi vse. In tako se postavlja logično vprašanje: zakaj moji novinarski kolegi ekspresno ne odpotujejo do Gradca, ki je recimo od Maribora oddaljen nekaj deset kilometrov? Tam bi jim ta hip (morda) povedali malo, toda že potrditev ali zanikanje informacije o naložbi na slovenski strani meje bi razkrila marsikaj. Ampak očitno je bolj sladko tavati v temi in v primeru, da iz vsega ne bo nič, reči: saj smo vedeli …

Janez Kovačič