Avtomobilski teden 22, 2017 Avtomobilski teden 22, 2017
Slovenija ni zgolj država neverjetnih protislovij – mogoče bi bilo reči, da je na Stari celini v dobri družbi – pač pa kaže tudi... Avtomobilski teden 22, 2017

Magna Steyr: njena investicija je razbohotila slovensko politikanstvo najslabše vrste.

Slovenija ni zgolj država neverjetnih protislovij – mogoče bi bilo reči, da je na Stari celini v dobri družbi – pač pa kaže tudi neverjeten posluh za politikantstvo najslabše in najmanj verjetne vrste. Seveda gre za Magno Steyr.

Ko so se letos pozimi pojavile prve novice o tem, da naj bi kanadsko-avstrijska korporacija, ki ima v avtomobilskem svetu dober imidž, razmišljala o gradnji tovarne v Sloveniji, se je zdelo, da smo zadeli na tomboli. Videti je bilo, da se je končno nekaj prelomilo in spremenilo: dolga leta ali desetletja poslušanja o tem, da smo nezanimivi za tuje investicije, ki boljše priložnosti vidijo v naši neposredni bližini (recimo na Madžarskem, da Slovaške sploh ne omenjam), je pač naredilo svoje. Počasi so novice postajale resničnost, načrti vse bolj konkretni, obljube vse bolj oprijemljive in verjetne. Sčasoma so se pojavili tudi prvi pomisleki, kar je seveda več kot pričakovano in logično. V prvi fazi naj bi zgradili lakirnico, kasneje naj bi dodali še marsikaj drugega, končno naj bi delo dobilo nekaj tisoč ljudi. Maribor z okolico, ta obubožani in menda tako zapostavljeni del slovenske države, naj bi se po dolgih in mučnih desetletjih tavanja na slovenskem industrijskem obrobju, tudi ob pomoči Magne, znova postavil na noge. Tako se je zdelo.

Sedaj je očitno, da je vse tisto, kar je bilo v ospredju dvomov, povsem postranskega pomena. Civilna iniciativa, ki se je borila za ohranitev gozda, in vsi tisti, ki so utemeljeno opozarjali na problematičnost lakirnice – ni kemična tovarna, je pa na pol kemična tovarna, trdi naš novinarski kolega, ki se je čez noč prelevil v velikega izvedenca za okolje in še marsikaj drugega –, so poniknili v močvari težko razumljivih političnih spletk in nasprotovanj. Država je v primeru Magne pokazala nekaj presenetljive hitrosti oziroma okretnosti, vendar je sedaj to velik greh. Ni pa greh, da v isti občini že stoji lakirnica – ker je njen lastnik nekdo, ki pripada trdemu jedru nasprotne politične usmeritve. Ali povedano nekoliko drugače: ko ‘naši’ svinjajo okolje, je to OK, ko naj bi to počeli ‘njihovi’, je to okoljski škandal prve vrste. Vrhniški Kemis je zanesljivo njihov, naš pač ne. Resne, strpne in strokovno podkovane debate, garnirane s civilizacijskim in demokratičnim posluhom za one, ki so za, in tudi za tiste, ki so proti, ni. Je zgolj katastrofalno pretiravanje v eno ali drugo stran. Ali kot se je reklo včasih: dejstva umirajo na bojnem polju politikanstva.

Z one strani severne meje prihajajo povsem pričakovane vesti: če nismo dobrodošli, če je to investicija, ki vam prinaša zgolj škodo in prav nobene koristi, bomo šli kam drugam. Morda na Madžarsko, morda na Hrvaško, nemara na Slovaško, evropski Detroit. Utegne se zgoditi, da se bo čez čas pokazalo, da so imeli zelo prav tisti, ki so Magnini investiciji nasprotovali zgolj zaradi strahu za okolje, obdelovalno zemljo in kar je še takšnega. Povsem legitimno. Kaj bodo rekli oni, ki so bili proti zgolj zaradi politike, je že drugo vprašanje. Nikogar pa ne zanimajo ljudje, ki si morda nadejajo dobiti delo. Sicer pa – naj jedo čisto travo …

***

Jim Hackett: novi šef Forda ve, kako se rešujejo težave.

Pred štirinajstimi dnevi je moral sestopiti prvi mož ameriškega Forda Mark Fields. To je bilo tako rekoč v zraku, kajti medijsko prepoznavni in retorično spretni Fields se je že precej časa šibil pod težo dejstev, ki so zlasti na oni strani Atlantika uničujoča: vrednost delnice se je vse od časov, ko je prevzel krmilo druge največje ameriške avtomobilske korporacije, znižala za 37 odstotkov. S tem je bilo dovoljenje za njegov odstrel podpisano. Na njegovo mesto so postavili Jima Hacketta. In kdo je to?

Jim Hackett je prav tako kot Fields produkt ameriškega menedžmenta, tiste ideje, ki je trdno prepričana, da so revni najprej in najbolj krivi za svoje stanje. Še preden je dobro prijel za krmilo hiše v Dearbornu, je bilo jasno, kako bo opotekajočo avtomobilsko ladjo znova preusmeril v dobičkonosne vode – odpuščal bo po dolgem in počez. Izkušnje so na njegovi strani.

Hackett je bil dolga leta v službi pri pohištvenem podjetju Steelcase. Počasi, vendar vztrajno je napredoval na hierarhični lestvici in se prerinil povsem do vrha. Podjetju ni šlo pretirano dobro, krivulja pa se je obrnila navzgor, ko so odpustili nekaj tisoč ljudi. Če se je zanesti na tisto, kar o njem vedo v državi, kjer tako ali drugače vedri in predvsem oblači The Donald, slovenski  zet, naj bi Hackett v vsej svoji poslovni karieri, dolgi več kot trideset let, odpustil kakšnih 20 tisoč ljudi. Velika številka tudi za državo kot so ZDA. Če se bo to zgodilo tudi pri Fordu, in ni razloga, da se ne bi, se utegne medicina znova posrečiti. Tako pač deluje svet, v katerem nam je dano to ljubo življenje: uporabi in iztisni, potem zavrzi. Dobiček je sveti gral in kdor tega ne razume, si je sam kriv.

***

The Donald: so »Bad« Nemci ali zgolj nemški avtomobili?

Temni oblaki afere ‘Diesel-Gate’ se nikakor nočejo razkaditi. Oblačno ni zgolj tam čez, pač pa vse bolj tudi na tej, torej naši strani. Videti je, da je največ front prav nad Nemčijo.

Nemški minister za promet je potrdil, da je sporno programsko opremo pri dizelskih motorjih uporabljal tudi ingolstadtski Audi, imenitnejši del koncerna Volkswagen. Pravzaprav to ne more biti vesoljno presenečenje, vendar tako jasne trditve s tako visokega političnega položaja v domači Nemčiji še ni bilo slišati. Vse kaže, da gre predvsem za okoli 25 tisoč Audijev A8 in A7, izdelanih v času od 2009 do 2013, sporni pa naj bi bili dizelski šest- in menda celo osemvaljniki!

Z dizli in vsem tistim, kar se jim je zgodilo od septembra 2015, ima težave tudi stuttgartski Daimler AG. Na dan je pricurljala novica, da nemška avtomobilska hiša, za katero je ameriški trg izjemnega pomena, v ZDA skoraj panično rekrutira odvetniško ekipo, ki jim bo pomagala ovreči vse morebitne obtožbe o podobnih nečednostih, kot jih je počel Volkswagen. Zdi se le vprašanje časa, kdaj se bo dizelski škandal razprostrl tudi na drugimi (evropskimi) avtomobilskimi hišami, kajti zadnjih dvajset let nad temi agregati nihče ni bil bolj navdušen kot Stara celina.

In ker je tudi tedaj, ko je hudo, zlahka še nekoliko bolj, je avtomobilsko debato močno popestril Donald Trump. Nemci še vedno iščejo ustrezen prevod angleške besede ‘Bad’, pri čemer jim ni povsem jasno, ali so ‘Bad’ kot narod ali so ‘Bad’ zgolj njihovi avtomobili, kot je na evropskih tleh nedavno tega razpredal ameriški predsednik. Dejstvo je, da je nemški BMW, ki produkcijsko domuje v južnokarolinskem Spartanburgu, največji ameriški izvoznik avtomobilov, a ti so načeloma vendarle nemški. Kot enkrat že zapisano – toliko slabše za dejstva!

Janez Kovačič