Avtomobilizem v Ženevi – in izven nje

Ženevski avtomobilski salon: še vedno najpomembnejši avtomobilski dogodek v Evropi.

Letos nisem šel v Ženevo, prvič po 26 letih. Slabo ali dobro?

Slabo in dobro.

***

Z novinarskega zornega kota to ni slabo; PR sporočila dežujejo kot v Bohinju jesenski dež, tako da jih sploh ni treba podrobno prebirati, da si človek približno ustvari sliko dogajanja na salonu in projekcijo avtomobilskega dogajanja za vsaj pol leta, če ne več. Tako izveš dosti več, kot če na sejmišču dirkaš od znamke do znamke in iščeš trenutek za fotografiranje ali sprašuješ za novinarski material.

Z osebnega je še bolje; ni zapletene logistike priprave poti (prevozno sredstvo, soba, stroškovnik), ni dolge in utrujajoče poti, ni norega stanja na ženevskih cestah, ni boja s signalom wi-fi, ni 12-urne hoje z drenjanjem med Azijci, ki ne morejo odlepiti prstov z razstavljenih avtomobilov, ni prenašanja velikih temperaturnih razlik (zunaj minus, znotraj pa – ponekod – tudi 30) in tako naprej.

Za Švicarje še vedno vlada mnenje, da so zelo napredni, a vedno znova razočarajo. Novinarski dnevi so za novinarja v nekaterih točkah neprijazni (vem, ker znajo drugje bolje, za začetek denimo v Detroitu), ženevske ceste pa so lep primer, kakšna prometna ureditev ne sme biti. V špicah je promet paraliziran, saj za nekaj kilometrov vožnje potrebuješ tudi dve uri, ko pa prometa ni, pa vseeno stojiš pred skoraj vsakim semaforjem. Zeleni val? Pozabite. Ker se to dogaja že vsaj četrt stoletja, lahko sklepam, da bolje ne znajo. In ker očitno ne znajo bolje, jih človek pač ne bo šel vprašati za nasvet o mestni prometni ureditvi.

Menda je največji ‘minus’ v tisti preprosti, najbrž od zametkov avtomobilskih salonov znani resnici: da je že sam sprehod med novostmi prijeten, ker enakega občutka vsaj v tej točki (še?) ne more dati nobena platforma na spletu. Dokler ne bo delujoče in prijazne navidezne resničnosti, bo tako: razlika med ‘doživeto’ in ‘nedoživeto’.

Ker proizvajalci bombardirajo z napovedmi že kak mesec, ste na novičarskih straneh že vse videli in (upam da tudi) prebrali. Rečeno na oko je letos novosti veliko, zelo veliko, pa tudi alternativni pogoni, predvsem seveda elektrika, so menda presegli mejo marginalnosti. Vsaj na salonu. V resničnem svetu sicer vemo, za kaj gre; prvič, elektrifikacija bo, kot kaže, nekoč res zamenjala naftne derivate in proizvajalci želijo biti pripravljeni z zalogo znanja in izkušenj; in drugič, odpustki za prevelik izpust ogljikovega dioksida v celotni ponudbi neke znamke so razmeroma poceni – ker se pri tem ne šteje število prodanih, pač pa število ponujenih modelov. Se pravi: trije bencinarji, trije dizli in en električen pomeni 6 proti 1; če bi šlo po prodanih, bi bilo 1.000 proti 1. Rečeno figurativno.

Proizvajalci avtomobilov nam ponujajo prihodnost, za katero je še težko reči, ali je lepa, čeprav je večina v to prepričana. Dokler so električarji na tej stopnji, kot so, so za povprečnega kupca nazadek, samovozeči avtomobili pa so bolj sanje (kot resničnost), če že ne tudi vprašanje smiselnosti nakupa – ko pa se za enak denar lahko voziš pol življenja s taksijem in avtobusom.

Vse je bilo že zamišljeno in pripeljano do konceptov, tudi amfibije, ki jih ni maral skoraj nihče, in leteči avtomobili, ki so se v 70. letih prejšnjega stoletja zdeli kot normalna točka razvoja mobilnosti v 21. stoletju. A kdor vsaj malo razume letalsko tehniko, mu je jasno, da takšni avtomobili sicer so izvedljivi, a terjajo precej več tehnike (beri: denarja) in odrekanja (ista velikost vozila v primeru letalske tehnike pobere večino uporabnega prostora). Da bi zamenjali današnje avtomobile – ne bo šlo. Imajo pa ‘aviomobili’ v kakem majhnem segmentu brez dvoma svojo prihodnost.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Iz tega zornega kota je danes zanimiv Italdesignov (in Airbusov) projekt Pop.Up (dvosedežnik), ki smo ga videli v Ženevi že lani, letos pa se je stvari pridružil še Audi. Zdi se, da je dal Italdesign, ki veliko vlaga v to, da postane eden ključnih igralcev na področju mobilnosti prihodnosti, idejo in obliko, Airbus je zadolžen za letalni del, Audi pa prispeva znanje in sredstva na področju aerodinamike (modula), samostojne vožnje in električnega pogona. Z letošnjim prihodom Audija je projekt postal Pop.Up Next in dobil tudi Audijeve poteze sprednjega (spodnjega) dela.

Odgovor na vprašanje, ali se bomo zares vozili tudi po zraku, je postavljen v prihodnost, zanimivo pa je, da se je morda ta hip najbolj pomembna avtomobilska zadeva odvijala daleč od salona v Ženevi.

Li Shufu ni poznan kot Gates ali Tavares ali Marchionne, je pa v zadnjem času in še posebej v teh dneh precej dejaven. Kot ustanovitelj in lastnik kitajskega avtomobilskega proizvajalca Geely se sicer zdi vsaj na naši celini marginalen, a se je treba spomniti, da je že dobrih 7 let lastnik Volva – ki pod njegovo taktirko deluje odlično kot še nikoli doslej. Shufu je – med drugim – tudi lastnik podjetij London Taxi in Lynk – slednji naj bi zapolnil vrzel med znamkama Volvo in Geely.

Nedavno je Shufu želel kupiti Daimlerjeve delnice in ker mu Daimler ni prišel nasproti, je šel na trg in kupil toliko njihovih delnic (skoraj dvakrat več kot je predlagal Daimlerju), da je postal največji Daimlerjev posamični delničar.

In zdaj zadnje govorice o tem kitajskem poslovnežu in milijarderju, ki se skriva pred javnostjo in ga zato tudi ni v Ženevi. Shufuju kot kaže diši tudi FCA ali vsaj nekatere njegove znamke, sicer lani maja ne bi priletel v Torino z lastnim reaktivnim letalom na pogovor z Johnom Elkannom, naslednikom dinastije Agnelli, kasneje pa še v London, kjer je menda za FCA ponudil 22 milijard dolarjev, a so ponudbo zavrnili.

Od tu naprej ni nobenih verodostojnih informacij – niti žvižgov, kaj šele uradnih novic. Seveda pa je veliko špekulacij. Vemo, da Marchionne ni posebej čustveno navezan na predmete posla (se pravi recimo na znamko Maserati) in da že nekaj časa vztrajno išče možne povezave v obliki združitve ali celo prodaje. Zato je mogoče vse, tudi to, da Shufu odkupi denimo le znamke Ferrari, Maserati in Alfa Romeo. Ali pa da obrne hrbet in gre po nakupih drugam.

***

Novinarji so že napoti iz Ženeve domov ali so že doma, svet pa se nemoteno vrti naprej. Tudi za tokratno Ženevo pa lahko ukrademo znameniti stavek: danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.

Vinko Kernc

Foto: VK, Italdesign