Avtomobilski teden 1, 2026

Donald Trump, slovenski zet, je bistveno spremenil tudi svetovno avtomobilsko podobo.

Leto, ki je že za nami

Retrospektiva se spodobi in je v navadi v časih, ko se leto (ali karkoli) izteka. 2025. je že mimo, a naj se kljub vsemu ozremo nazaj. Bil je to čas, ki se bo zanesljivo zapisal v spomin in tudi zgodovino. Skupni imenovalec? Vsaj dva – nič dobrega in tudi nič posebej novega.

***

Ko je 20. januarja lani drugič kot predsednik ZDA prisegel Donald Trump, tako pogosto imenovan tudi slovenski zet, je bilo bolj ali manj jasno, da se bo zgodilo marsikaj. Toda manj jasno je bilo, da bo vse to, kar je nastalo v Beli hiši, občutno vplivalo tudi na avtomobilski svet. Avtomobilska industrija je tudi na oni strani Atlantika ena izmed najpomembnejših gospodarskih panog, toda zadnja desetletja se je verjetno z nostalgijo spominjala bistveno drugačnih časov. Nekoč ‘trije veliki’, torej General Motors, Ford in Chrysler, vsi sestavni del tistega, čemur tam čez pravijo ‘pas rje’, ki je osredotočen (tudi) na območju Velikih jezer, že dolgo bolehajo za znanimi boleznimi. Ostra konkurenca, tudi vse bolj ostre okoljske zahteve v kombinaciji s splošnimi gospodarskimi okoliščinami so jim prinesle marsikateri minus in komaj kakšen plus. S tega zornega kota so jim poteze Trumpove administracije pravzaprav pisane na kožo: višje ali kar visoke carine so podražile tujo avtomobilsko konkurenco, omilitvi nekaterih okoljskih zahtev, ki so bile sprejete v času Bidnove administracije, pa niso nič kaj zavzeto nasprotovali. Ni sporno, da nekaterih potez sicer niso sprejeli z velikim navdušenjem – končno marsikateri avto ‘Treh velikih’ nastaja bodisi v Kanadi bodisi v Mehiki, še bolj obsežna pa je izdelava sestavnih delov –, toda pod črto se jim vse skupaj izteka v dobrodošel plus.

Na drugi strani so se znašle vse tiste avtomobilske hiše, ki se niso mogle dovolj hitro prilagoditi novi ameriški avtomobilski realnosti. Koncern Volkswagen ugotavlja, da so jih (ali jih bodo) dodatne ameriške carine stale vsaj sedem ali celo osem milijard evrov. Veliko, presunljivo veliko. Tudi drugi ugotavljajo kar velike minuse. In ker trg v ZDA velja za drugega največjega na obli, se mu prilagajajo. Kako? Zvečine tako, da bodo tam zgradile tovarne in se tako izognile dodatnim carinam, ali pa tako, da izdelavo avtomobilov iz sosednje Mehike in tudi iz Kanade selijo čez mejo. Ni sporno – Trump je s svojo gospodarsko politiko v 2025 občutno spremenil svetovno avtomobilsko krajino. In utegne jo še bolj.

***

Evropska unija lovi ravnotežje v politiki in tudi v avtomobilskem svetu.

Evropska unija (EU) ima za seboj leto, ki je bilo seveda prav tako zelo turbulentno – tudi ali morda še najbolj za avtomobilsko industrijo. Fronta je raznolika, kar je še ena problematična značilnost unije. Interesi in položaj nemške avtomobilske industrije je skoraj v diametralnem nasprotju s tistim, kar si želijo v Franciji, Italiji in še kje. Najbolj se je to pokazalo tik pred koncem leta – predlog Evropske komisije o omilitvi okoljskih zahtev, povezanih z letom 2035, je bil dobrohotno sprejet v Berlinu, veliko manj (ali sploh ne) v Parizu in Rimu – če ostanemo samo pri nekakšnih stebrih evropske avtomobilske produkcije. EU je zgolj deloma uredila svoje odnose s še eno velesilo – s Kitajsko. Dodatne carine za kitajske avtomobile – ti naj bi dobivali državno pomoč in s tem pridobili občutno cenovno prednost (tudi) na evropskih trgih – utegnejo delovati kot bumerang za evropsko avtomobilsko produkcijo. Toda kitajske avtomobilske tovarne ubirajo pot, ki jo poznamo še iz časov, ko se je na evropskih tleh začela pojavljati japonska avtomobilska industrija. Napovedana je gradnja vsaj treh ali štirih kitajskih avtomobilskih hiš, pretežno v vzhodnoevropskih državah. Že zgoraj omenjena in opisana trumponomika je svetlobna leta daleč od kakšne blagodejnosti za evropsko avtomobilsko industrijo. Za povrh posel v večini evropskih držav ni bil nekaj izjemnega – v enajstih mesecih se je prodaja povečala za pičlih 1,4 odstotka –, napovedi gospodarskih gibanj v letu 2026 pa tudi niso obetavne. Kako že gre? Upanje umira zadnje.

Janez Kovačič