Avtomobilizem na spletu – kako ločiti zrno od plevela?

Encyclopaedia Britannica: nekoč eden redkih zanesljivih virov, ki pa je danes, žal, precej v pozabi.

Ko smo se zavedli potenciala interneta, eni prej, drugi kasneje, smo bili vsi evforični: zdaj bomo končno prišli stvarem do dna. Hitro se je nato izkazalo, da bodo težave zdaj druge, rešitev našega firbca pa enako daleč kot prej.

Le da zdaj mislimo, da nekaj vemo.

Internet je prinesel pomembno novost: omogočil je, da zdaj slišimo tudi slehernika. To pomeni, da nismo več odvisni zgolj od ponudnikov (storitev in izdelkov), politikov in medijev, ker za vse te pač vemo, da so bolj ali manj (ne)verodostojni, saj vsak piha v svoj rog. A spremenilo se ni dosti, saj je tudi slehernik le človek, pravzaprav je to še huje, saj imajo navsezadnje ponudniki, mediji, pa tudi politiki nek okvir, ki se ga morajo držati. Sleherniku je dovoljeno vse. Sploh, ker se lahko skrije pod psevdonimom ‘jestsmnajblpametn78’.

V avtomobilizmu je stvar precej podobna. Nekoč, uf, kakih 15 let tega, sem iskal pot, ki bi me privedla do pravega, resničnega podatka o zanesljivosti (pokvarljivosti) avtomobilov. Prejadral sem splet in našel bore malo. Kar sem našel, se pa ni skladalo. To sicer ni presenetljivo, saj sta na primer tam, kjer prodajo en Lotus, možnosti le dve: ali odpove ali pa ne in v tem primeru potem govorimo o 100-odstotni zanesljivosti ali nezanesljivosti. Hočem reči, da je slika odvisna od razmer na trgu.

Iskal sem tudi podatke o avtomobilih in o za avtomobilizem ključnih ljudeh, pa prišel do zelo nasprotujočih podatkov. Iskal sem prostornino prtljažnika nekega avtomobila, ki je bil takrat star kakih 10 let, pa nič. Iskal opis podvozja drugega, ki je bil še v prodaji, tudi nič. Iskal rojstno leto nekega človeka, trije nasprotujoči si podatki. Komu verjeti?

A danes je človek takšen, da verjame prvemu. Pravzaprav prvemu, katerega odgovor mu je všeč. Saj to je že od nekdaj, a nekoč si lahko vprašal sedem ljudi, danes pa sedem milijard ljudi. In vidim, da marsikdo verjame že tistemu, ki se podpiše z ‘vsidrugisokreteni007’.

Najbolj skrajen primer so pri tem forumi. Slišim: »Grem malo na forume pogledat, kaj o tem pravijo.« In? Spet verjame tistemu, ki meni tako, kot je njemu všeč. In navsezadnje: kakšna je verjetnost, da ima slehernik, razen lastne izkušnje, toliko podatkov, da bi lahko na osnovi teh imel verodostojno mnenje? Matematika stoji že od nastanka vesolja in njen statističen oddelek pravi, da lahko sklepaš le na osnovi dovolj velikega vzorca. In tudi če ima oni od prej dovolj velik vzorec, ga spet lahko interpretira po svoje. Ali priredi.

Splet je krasna stvar, a je na njem najbrž toliko smeti kolikor je smiselne vsebine. Ne morem pozabiti vprašanja nekega Američana, ali naj svojemu sinu kot prvi avtomobil da svoj Lamborghini Murcielago. Saj je vseeno, ali se je nekdo hotel ponorčevati iz sveta ali je bil resen; hočem reči, da je na spletu toliko nekih idiotarij, da se povprečen državljan vpraša, ali morda živi v norišnici.

Je pa nekaj svetlih izjem. Med njimi so portali, na katerih uporabniki vodijo porabo goriva svojega avtomobila, kar je potem vidno vsem. Eden takšnih je britanski Honest John, drugi, nam bližji, pa nemški Spritmonitor. Najbrž lahko z veliko verjetnostjo domnevamo, da si večina želi doseči čim manjšo porabo, kar jim morda delno uspe tudi s prilagojenimi številkami. A vseeno – okvir je menda le bolj življenjski, kot so življenjski normni podatki proizvajalcev in kot je resnična poraba sosedove Poldke.

Še ena, tokrat slovenska. Na Facebooku je nekdo odprl profil, kjer člani objavljajo fotografije narobe parkiranih avtomobilov. Tudi če (pogosto humorne) komentarje odštejemo, slika ne laže in resnično se tule v Sloveniji pojavlja nek vzorec. Lastniki katerih znamk so najbolj predrzni. Poiščite pod ‘ Parkiranje mentalnih invalidov’.

Wikipedia: odličen, bogat in hitro dostopen vir, a ne vedno točen.

Na žalost ne morem reči, da je Wikipedia (povsem) verodostojna. Je odlična in vsa čast, a upam, da vsaj učenci, dijaki in študenti ne verjamejo povsem vanjo. Treba je pač preveriti pri vsaj še enem zanesljivem viru.

Nekoč smo hodili v knjižnico gledat v famozno knjigo Encyclopaedia Britannica. Tam so stvari držale z veliko večjo verjetnostjo, kot danes v splošnem na spletu. Danes si človek ne more več predstavljati notranjega zadovoljstva in navdušenja, ko si požel sad projekta ‘odhod v knjižnico, izposoja Britannice, iskanje informacije’.

Zato velja, da avtomobilizem seveda ni nobena izjema; podatkov na spletu je ogromno, če že ne preveč, vsak pa verjame svojemu. Nič se ni spremenilo od takrat, ko spleta še ni bilo.

Vinko Kernc