Andy Green, najhitrejši voznik na svetu, pred novim izzivom: intervju

Andy Green, nosilec svetovnega hitrostnega rekorda v vožnji po zemlji. Dosegel je hitrost, večjo od zvoka, torej je prebil zvočni zid.

Pri nadzvočni hitrosti do novih znanj

Pilot lovskega letala Združenega kraljestva (RAF) Andy Green je najhitrejši voznik na svetu. Njegovo delo je povsem drugačno kot delo običajnega voznika – ne uporablja volanskega obroča za zavijanje ampak za to, da ohrani vozilo v ravni smeri.

Andy Green, poveljnik RAF, je prvi in še vedno edini človek v zgodovini, ki je z zemeljskim vozilom prebil zvočni zid, rekord pa je dosegel z vožnjo pri 1.227,985 kilometrov na uro. Zdaj želi preseči ta rekord, za cilj si je postavil mejo 1.000 milj na uro oziroma 1.609 kilometrov na uro in sicer z vozilom Bloodhound SSC.

Zmogljivosti vozila Bloodhound SSC presegajo vse, kar zmorejo celo nadzvočni lovci. Nobeno vozilo se ne more premikati s takšno hitrostjo blizu zemeljskega površja, nobeno letalo ne zmore na zemlji pospešiti do te hitrosti in se ni zmožno zaustaviti s te hitrosti.

Reaktivni motor, ki je bil razvit za lovsko letalo Eurofighter Typhoon, bo avtomobil pospešil do 560 kilometrov na uro, nato pa bo posebej zanj izdelan hibridni pogon z raketnim motorjem vozilo pospešil do želene nadzvočne hitrosti.

V času Castrolove predstavitve v Millbrooku smo imeli priložnost za pogovor z Andyem Greenom o njegovi vožnji in o razlogih celotnega projekta. Agilen Andy Green je poln energije in njegovo navdušenje je prepričljivo. Ob tej priložnosti me je prepričal, da bolj ustreznega človeka za ta projekt, pri katerem gre bolj za doseganje novih (spo)znanj, ne more biti.

Zakaj ste se odločili podreti svoj lasten rekord?

Najprej moram pojasniti pravi namen projekta Bloodhound SSC. Običajen razlog za doseganje svetovnih rekordov je bilo vedno dokazovanje svojih moči nasproti tekmecem. Toda tu ne gre za to. Nobenega praktičnega razloga ni za to, da bi dosegli pri vožnji v ravni črti takšno hitrost. Naš cilj ni preseči hitrostni rekord. V tem primeru naše vozilo pojasnjuje možnosti sodobne tehnologije in prikazuje zmožnosti inženirjev in snovalcev.

Pred nekaj leti smo srečali nekdanjega ministra za znanost in izobraževanje in dirkača ter lastnika dirkaškega moštva, lorda Paula Draysona. Govorili smo o tem, da je v Veliki Britaniji premalo strojnih inženirjev. Vsi se poslužujejo zadnjih tehnologij, a kljub temu primanjkuje strojnikov. Nujno potrebujemo kolikor je mogoče ljudi s tehnično izobrazbo, sicer ne moremo izkoristiti vseh možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije. Navsezadnje na naših univerzah diplomira več psihologov kot strojnih inženirjev.

To je bil razlog, zaradi katerega smo razmišljali, kako bi pri otrocih izzvali zanimanje za tehnologijo in za tehnična področja študija. Odločili smo se za hitrostni rekord. Zvijača je bila v tem, da definiramo specifičen cilj. Nikakršnega smisla ni bilo v preseganju starega rekorda, zato smo se odločili postaviti cilj 1.000 milj na uro. To je hitrost, ki je višja od tiste, ki jo dosegajo najhitrejša reaktivna letala na tleh. Ustvarili smo osnovo za razvoj novih tehničnih rešitev. Zavedati se je treba, da se je pri tem treba ustaviti dve minuti po štartu in pri tem prevoziti 20 kilometrov. Nobeno lovsko letalo tega ne zmore.

Ne samo video posnetek, tudi vse izmerjene tega vozila veličine bomo iz Južnoafriške republike razposlali po celem svetu. Gre za prvi primer v zgodovini, ko bo vse to razposlano iz vozila neposredno šolam, ki bodo tako imele te podatke na voljo prej kot naši inženirji. To bo od vsega najbolj razburljivo.

Ideja o neposrednem sodelovanju s šolami se zdi zelo dobra.

Tako je, prav to je naredilo projekt takoj izjemno popularen. Naša ekipa za izobraževanje je že stopila v stik s 100 tisoč otroci v Veliki Britaniji. Omogočamo analizo vseh naših aktivnosti neposredno preko spleta in dosegli smo 15 milijonov obiskovalcev. Zanimanje za tehnologijo Bloodhound je neverjetno. To je čudovito.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Koliko težje je preseči hitrostno mejo v avtomobilu kot v reaktivnem letalu?

Po eni strani je težje, po drugi veliko lažje. Ko smo prvikrat poskusili preseči hitrost zvoka na površini zemlje, nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo v povezavi s pokom pri prehodu te hitrosti. Ljudje smo že pol stoletja vedeli, kaj se zgodi, ko objekt potuje hitreje od zvoka v prostem prostoru, kjer je prostora za razpršitev udarnega zvočnega vala dovolj.

Toda do leta 1997 nihče ni vedel nič o medsebojnih vplivih med vozilom in površino. Veliko ljudi, tako javnost kot specialisti za aerodinamiko, so trdili, da ne bo šlo, ker bo udarni val naredil vozilo nestabilno in zato nenadzorljivo in da bo zato vsak poskus propadel. Zbrali smo vse podatke in rezultate z vseh vrst raziskav. Iskali smo napake, do katerih lahko pride, a nismo našli nič. Nagonsko pa smo vsi verjeli, da se bo izšlo. Zato smo nadaljevali korak za korakom in preverili vse. hitrost smo povečevali za 15 do 20 kilometrov na uro in preverjali, kaj se dogaja. Opravili smo 14 voženj pri hitrostih preko 1.000 kilometrov na uro in se postopoma približali hitrosti zvoka. Vsakokrat smo vedeli, da bomo naslednjega dne dodali novih 15 kilometrov na uro in na ta način smo dosegli uravnoteženje vozila. S časom smo uvideli, da bo cilj mogoče doseči.

Danes imamo veliko boljše možnosti pri računalniškem modeliranju, a ti modeli temeljijo na izkušnjah, pridobljenih leta 1997. Tako kot pred 20 leti tudi tokrat sodelujemo z združenjem inženirjem univerze Swansea, ki je na tem področju najboljša in ima za to najboljša orodja.

Ključni cilj je obdržati vozilo vodljivo na tleh pri hitrosti 1.600 kilometrov na uro. V primerjavi z vozilom Thrust SSC smo v celoti spremenili profil vozila Bloodhound SSC. Prepričani smo, da smo prišli do optimalne oblike. Nekaj drobnih sprememb bomo zagotovo še spremenili glede na vozilo, ki ga vidite tule, a osnovni profil je že optimiran za doseganje hitrosti do 1.600 kilometrov na uro.

Še naprej bomo delali korak za korakom, a smo se iz preteklosti veliko naučili. Hitrost bomo lahko povečali za 50 kilometrov na uro, ker je sedanji model veliko bolj dodelan. To je inženirska naloga, ki jo lahko delimo z mladim občinstvom, iz katerih bodo nastali novi znanstveniki. Nič takšnega še nihče doslej ni storil.

V motošportu vsak skriva lastne informacije, ker bi vsi radi izboljšali svoj avtomobil v primerjavi s tekmečevim. Toda mi ne tekmujemo z nikomer, zato lahko vse znanje delimo. To je absolutno edinstveno pri tem poskusu doseganja hitrostnega rekorda. Dejstvo je, da delamo nekaj, česar še nihče še ni naredil doslej. Razvijamo in preskušamo nekaj povsem novega. To je zgodba, ki jo želimo povedati.

Kaj občutite v vozilu, ko to preseže zvočno hitrost?

V letalu ne občutite preseganja zvočne hitrosti in povsem enako je v avtomobilu. Ste edini, ki ne sliši značilnega poka, ker je avtomobil edino mesto, kjer se ga ne sliši.

Kako boste zaščiteni v avtomobilu?

Varnost je najbolj pomembna, ker želimo ponuditi znanstveno in tehnološko avanturo, pri tem pa je nesreča zadnje, kar potrebujemo. Kokpit je sestavljen iz karbonskih vlaken in tehta 200 kilogramov. Je najbolj toga varnostna kletka v zgodovini motošporta. Tesno sodelujemo tudi z organizacijo FIA Foundation ter s strokovnjaki, ki so vpleteni v pripravah varnostnih pravil v motošportu. Z njimi ne sodelujemo le, da bi ugodili vsem predpisom, temveč tudi zato, da bi pripomogli k nadaljnjemu razvoju, s katerim bi bili dirkalniki še bolj varni. Med vožnjo bom nosil čelado z respiratorjem iz lovskega letala Eurofighter Typhoon, ki zagotavlja dihanje za razmeroma dolg čas.

Oblačila so izdelana iz najsodobnejših, ognjeodpornih materialov, ki še niso na voljo na trgu. Ta obleka zagotavlja zaščito pred ognjem do tako visoke temperature, kot je še nobena obleka v motošportu doslej ni. Je več kot dvakrat bolj odporna od kombinezonov v Formuli 1. Ta avtomobil se ne more hitro ustaviti, zato mora biti voznik v primeru povečanja temperature zaščiten razmeroma dolgo.

A ne gre le za zaščito v kokpitu. Mnogo truda je vloženega, da ostane vozilo karseda stabilno in zatorej varno. Vsi vpleteni v projekt delajo po najboljših močeh, da bi dosegli visoko varnost na vseh področjih. Kar me bo torej najbolj varovalo, je kakovost tehnologije.

Kako krmilite avtomobil pri tako visoki hitrosti?

Vse je karseda preprosto. Reaktivni motor nadziram s stopalko pod mojo desno nogo. Avtomobil ima volan z zobato letvijo ter električen volanski servo, a z zelo majhnim ojačanjem. Gre za 20 kilometrov dolgo vožnjo v označeni ravni črti. Steza je široka en kilometer, a potrebujemo 10 metrov široko označen pas, znotraj katerega bom moral obdržati avtomobil. To je najdaljša ravna črta v zgodovini.

Pri hitrosti 1.600 kilometrov na uro se kolesa vrtijo z 10 tisoč vrtljaji v minuti, zato so to koluti iz enega kosa aluminija. Do 200 ali 300 kilometrov na uro je pri vožnji potrebnih le malo popravkov, medtem ko pričnejo pri 500 do 700 kilometrih na uro kolesa lebdeti in avtomobil dramatično pospešuje. Bočnega oprijema koles praktično ni, zato je vse prepuščeno aerodinamiki. Ko se približate hitrosti 1.600 kilometrov na uro, je okrog koles zelo močan nadzvočen tok zraka, zato ima že zelo majhna sprememba kota koles ogromen učinek. V 20 sekundah vožnje tako vozilo doživlja izjemne spremembe v vedenju.

Kar sem povedal, temelji na računalniškem modelu, toda še nihče nima točnega matematičnega modela za kombinacijo tako edinstvene podlage in nadzvočne hitrosti. Kar sem torej opisal, naj bi se zgodilo. Po preskusu pa bom lahko povedal, kaj se je v resnici dogajalo.

Kako bo videti poskus doseganja rekorda?

Začeli bomo v Veliki Britaniji s preverjanjem delovanja pri hitrostih do 350 kilometrov na uro. Nato se bomo odpravili v Južnoafriško republiko, da bi tam preverili delovanje vseh sistemov, zračnih zavor in drugih stvari ter sčasoma povečevali hitrost do 1.300 kilometrov na uro. Nato bomo poskus prekinili, da bi opravili analizo in zagotovili potrebne spremembe na vozilu za višje hitrosti tja do 1.600 kilometrov na uro. Načrtujemo kakih 20 voženj. Vsakokrat bomo hitrost povečali za okrog 50 kilometrov na uro in nato ovrednotili nove informacije. Sčasoma bomo bližje trenutku, ko bomo spoznali, da je vozilo sposobno doseči 1.600 kilometrov na uro in hkrati sposobno opraviti dve vožnji v nasprotnih smereh znotraj ene ure skladno s pravili FIA.

Tako veliko voženj pomeni, da bo avtomobil podvržen tudi vztrajnostnemu preskusu.

Posamezne komponente so zasnovane, da zdržijo stotine ur delovanja. Uporabljamo najbolj zanesljiv reaktivni motor za lovska letala na svetu. Pri nadzvočni hitrosti se ne bomo vozili dlje od ene minute, zato je, ko gre za obremenitve, vozilo zasnovano stokrat močneje kot bi bilo potrebno.

Torej gre za temeljito razliko v primerjavi z vozilom Thrust SSC, ki je rekordno vožnjo doseglo na robu življenjske dobe.

Točno tako. Preverili smo zunanje karoserijske plošče in lahko bi jih zamenjali. Toda časa nismo več imeli, ker smo vedeli, da imamo na voljo zadnja dva poskusa, da bi dosegli svetovni rekord. V primeru da bi na tem vozilu z reakcijskim in raketnim motorjem ugotovili, da je prišlo do poškodb ali pregretja, bomo nemudoma prekinili vožnje, da bi rešili nastali problem. Ko se približaš 1.600 kilometrom na uro, ni mogoče le pogledati nekaj in domnevati, da bo zdržalo.

Zakaj ste za svoj poskus izbrali Južnoafriško republiko?

Razlog je v tem, da je tam površina vrhunske kakovosti. Nikjer na svetu ne morete najti česa podobnega. Površina steze je zadosti dolga in zelo trda. Potrebujemo trdo površino, ker uporabljamo zelo tanka kolesa z zelo majhnim kotalnim uporom in z majhnim zračnim uporom. To pa pomeni manj obremenitve za celotno vozilo. Površina v JAR je trikrat bolj trda kot kjerkoli drugje. Stezo so tam pripravljali pet let, ker zaradi trdote tam ni moč uporabiti kar vsakega stroja za pripravo steze.

Na vašem zavihku imate zelo lepo priponko.

Hvala. Je resnično edinstven primerek. Kot veste je bil Castrol vpleten v doseganju 21 svetovnih hitrostnih rekordov. Prvi se je zgodil leta 1922 in je bil povezan z Kenelmom Leejem Guinnessom, avtomobil pa je bil znamke Sunbeam z močjo motorja 350 ‘konj’. Tole je modelček tega avtomobila, izdelan iz delčka kovine z njega.

Vladimir Rybecky, član žirije Autobest

Foto: Vladimir Rybecky in Castrol