Alfetta me kliče Alfetta me kliče
Najbrž me je k bencinu vleklo že pri trinajstih – ni rekordno zgodaj, po svoje ravno pravi čas, da sem lahko že (skoraj) legalno... Alfetta me kliče
Alfa Romeo Alfetta 1.8, letnik 1972. Krasen kos.

Alfa Romeo Alfetta 1.8, letnik 1972. Krasen kos.

Najbrž me je k bencinu vleklo že pri trinajstih – ni rekordno zgodaj, po svoje ravno pravi čas, da sem lahko že (skoraj) legalno krmilil bencinsko gnano vozilo po cestah. A ko pogledam nazaj, mi najprej motocikli in kasneje tudi avtomobili, čeprav sem jih imel odtlej nekako rad, nikdar niso predstavljali fetiša.

To si, in zlahka povem naglas, štejem v dobro. V tistih časih ni bilo lahko zbrati ‘sredstev’, da so prišla v mojo last, a nikdar nisem travmatiziral, če je kdo na njih nehote napravil škodo. Kaj hočemo, se zgodi, če si na cesti, in vse se da popraviti, če to želiš in hočeš. Ali pa preprosto prodaš in greš naprej.

Alfa Romeo Alfetta, letnik 1975. Tudi pride skozi.

Alfa Romeo Alfetta, letnik 1975. Tudi pride skozi.

Tako se mi tudi o avtomobilih nikoli ni sanjalo – sanje sem raje doživljal buden. Nekatere so ostale tudi neizpolnjene, so se pa zato druge, nekoč na videz nedosegljive, uresničile. Naprimer vožnja dirkalnika formule 1. In nisem še zaključil kariere za volanom, tako da se lahko tudi še kaj sanjskega zgodi.

Želja je bilo vedno veliko in večina ni bila tako nedosegljivih. Se mi zdi, da sem glede tega bil in sem še kar skromen. Seznam, kot rečeno, dolg. Večji del se je končal pri A, preostanek pa preko F in L dokončno pri M. To je bil, kot rečemo danes, širši izbor. A vedno si človek nekako v neki točki skuša ta seznam skrčiti na enega samega, ki je v različnih trenutkih različen. To je potem ožji izbor.

Alfa Romeo Alfetta v muzeju Alfa Romeo, Arese. Dolgočasna srebrna. Škoda.

Alfa Romeo Alfetta v muzeju Alfa Romeo, Arese. Dolgočasna srebrna. Škoda.

Potem se je zgodilo: pred leti sem sanjal tovarniško zeleno Alfetto 1.8, letnik 1972. Ne vem, zakaj. Nikoli ni bila v ožjem izboru, v kratkih sanjah pa sem videl njen prednji del v vseh podrobnostih. Čudno.

Če bi imel čas, denar in prostor, bi imel polno halo raznih avtomobilov od A do Ž. Tudi Žiguli. Pa nimam nobene od naštetih treh postavk. Nič hudega. Vse je v glavi, veliko je tudi v muzejih, malo manj v miniaturah in še manj na cestah, a človek že sestavi nek miselni užitek.

Potem se je, hudiča, včeraj zgodilo še enkrat. Skoraj isto, le da je bila zdaj tovarniško rumena. Šment, pa od kod prav tale Alfetta? Bi razumel, da bi bila Giulia GT, tudi da bi bila 75 in sploh, da bi bila Giulia, ki mi jo prijatelji in znanci tako pridno servirajo skoraj na dnevnem redu, če ostanem le pri ožjem izboru črke A. Pa ne. Alfetta. In to ravno prva serija. Ena osem. Točno ta.

  • IMG_6802a
  • 1VK_7035a
  • 1VK_7256a

Če je res, da gora kliče človeka, potem je mogoče res tudi, da mene kliče Alfetta. Ne vem, mogoče se moram pa odzvati?

Mokre sanje: leva ali desna? Desna, brez dvoma.

Mokre sanje: leva ali desna? Desna, brez dvoma.

Kaj hočem reči: vsak ima najbrž avtomobilske želje in ‘sanje’ in k sreči imamo vsak drugačne. Večina sanja nove modele, manjšina mlado- in starodobnike, nekateri zgolj miniature. A sanje nas v splošnem ženejo naprej, takšne konkretno pa poskrbijo za ohranitev tehnične dediščine, kar tudi ni slabo. Vsem želim, da se vam sanje izpolnijo.

Vinko Kernc

Foto: VK, Alfa Romeo