VW je le košček mozaika. Esej o veliki sliki. VW je le košček mozaika. Esej o veliki sliki.
Gnev celega sveta se zdaj zliva po Volkswagnu, a slika je zagotovo večja. Najbrž celo veliko večja. Treba bo nekaj let v preteklost. Norme... VW je le košček mozaika. Esej o veliki sliki.
Diesel exhaust

Dizli smrdijo, bolj so stari, bolj se iz njih kadi. Ključna slabost pa so mikroskopsko majhni delci ogljika.

Gnev celega sveta se zdaj zliva po Volkswagnu, a slika je zagotovo večja. Najbrž celo veliko večja. Treba bo nekaj let v preteklost.

VK_BC r

Norme Euro6: ob njihovi napovedi jeza proizvajalcev avtomobilov

Mislim, da je bilo leta 2013, a za zgodbo niti ni pomembno; EU je napovedala norme Euro6, proizvajalci so se dvignili, da je to v tako kratkem času praktično nemogoče izvesti na avtomobilih. Nekaj časa je trajal ta ping-pong, potem je vse potihnilo. In večina nas je na to temo, ki se je sprva zdela pereča, pozabila. Drugi, ki niso, so naivno sklepali, da so proizvajalci z dobavitelji pač našli rešitev. Prišlo je leto 2015 in veliko proizvajalcev je na trge poslalo avtomobile, katerih motorji so že zadostili novim normam, prav vsi pa so jih uvedli jeseni, kot je bil določen datum s strani EU. Neverjetno, se mi je zdelo, tile motorji Euro6 prav dobro letijo, ko sem jih nekaj preskusil.

In potem: pred salonom avtomobilov v Frankfurtu bum – VW goljufa v ZDA. In gnojnica po njih.

Manjkajoči deli zgodbe

V zgornji zgodbi marsikaj manjka. Poglejmo dejstva in predvidevanja.

  1. EU ne piše predpisov o izpustih. EU so politiki. Predpise predlagajo ‘zunanji’ in tudi Euro6 je predlagala neodvisna skupina strokovnjakov. Ti so na tak ali drugačen povezani s proizvajalci avtomobilov.
  2. Avtomobilski proizvajalec je dolžan predložiti dokument, ki dokazuje, da avtomobil zadostuje predpisanim normam. EU nima laboratorija za meritve.
  3. Vsi predpisi imajo sive cone. Spomnite se, denimo, raznih afer v F1. Iz zanesljivih virov vem, da imajo tudi norme o izpustih sive cone. In to razmeroma široke.
  4. Na vrhu ni predsednik ZDA. Na vrhu je denar. Denar vrti svet.
  5. Posli se ne sklepajo tako, kot si mislimo mi, naivni idealisti.
  6. Tudi zagotavljanje norm o izpustih v razmerju proizvajalec-EU je posel. Ogromen.
  7. Morda, poudarjam, morda(!) je EU prehitela sama sebe, a si takšna institucija pač ne more privoščiti pozicije v smislu: »Aha, OK, smo ga pihnili, nič, bomo še enkrat malo pogledali in prilagodili standard.«
  8. Na drugi strani je avtomobilska industrija. Ne morete si misliti, kako je močna! In zaradi vpletenosti ogromnega števila ljudi, ki so od nje odvisni, je avtomobilska industrija tudi za EU (pre?)močan sogovornik.
  9. Zadostitev normam Euro6 pri dizlih ni znanstvena fantastika. Le stane. Najbrž preveč, da bi to lahko neposredno naprtili kupcu, proizvajalec se pa tudi (najbrž) ni kar tako pripravljen odreči tej vsoti ob vsakem izdelanem avtomobilu.

Takojšen odziv javnosti, tudi Bosch se počuti krivega

Človeka najbolj moti tisto, kar ga takoj zadane. In vest, ki je prišla iz ZDA, je bila močna. Splašili so se vsi konji in nenadzorovano begali sem ter tja. Vsak medij je menil, da mora vprašati nekoga drugega. In narod je noro bral ter se jezil.

Vmes se je oglasil tudi Bosch, ki je uradno izjavil, da je že od leta 2007 svaril VW, da je uporaba tega softvera nedovoljena. Razvili so ga, seveda, oni. ‘Za testne namene.’ Hmmmm.

Zdaj pa še malo inženirsko-ekonomskega pogleda

Avtomobilski proizvajalci stojijo med več ognji: med predpisi (recimo EU), kupci, inženirji in ekonomisti. Najti morajo najbolj optimalen presek med to množico: da inženirji zmorejo, da ekonomisti odobrijo, da je še zadoščeno predpisom in da so kupci veseli. Ni lahka. Ko gre za izpušne norme (pa najbrž tudi drugje), so ves čas v sivem polju, tam, kjer izrecno ni dovoljeno, a tudi ne prepovedano. Inženirji ponudijo številne trike že sami od sebe, nekaj jih nastane pod pritiskom finančnikov. Ker gre za velike vsote, so pritiski izjemni in nekje je človek, ki mora zadevo podpisati. Inženir to ni, finančnik tudi ne, kako visoko je, je odvisno od proizvajalca in od odtenka sivine. Če je že (skoraj) črno, je podpisan zelo, zelo dobro plačan človek. Najbrž ste že zasledili, kakšne rošade v osebju in organizaciji je že opravil VW. In pri njih je, česar v naših krajih nismo vajeni (pa bi kazalo primer dati nekaterim našim politikom in gospodarstvenikom), zelo hitro odstopil Martin Winterkorn.

Volkswagnu očitajo zgolj laž

Ljudje so zdaj panični. Toda ves trik ameriške afere je v tem, da Volkswagnu onesnaževanja pravzaprav nihče ne očita. Ne, Američani so občutljivi na laž. To je v tem hipu pravzaprav edini greh Volkswagna. Bo pa zanimivo videti, kako bo, ko bo šlo za obravnavanje ne-ustreznosti glede zapovedanih izpušnih norm.

Zgodba o VW v ZDA
Neka neodvisna skupina v ZDA je želela pokazati, koliko v resnici zastrupljajo zrak (nemški) turbodizli. V laboratorijih so prišli do podobnih rezultatov kot so navajali proizvajalci, ko pa so šli na cesto in merili v nekaterih točkah cikla Euro6, so zabeležili preko 30-krat višje vrednosti izpustov. Že pred leti so zato opozorili Volkswagen, ti pa so odgovorili, da bodo zadevo preučili in ukrepali. Na vnovičnih meritvah so isti prišli do podobnih rezultatov in seveda dvignili prah.
Od kod razlike med laboratorijem in cesto? Tehnikom je jasno, da cesta ne more dati ustreznih primerljivih vrednosti (zračni tlak, vlažnost, temperatura, veter, …), a za 30-krat večje vrednosti so vseeno daaaleč nad možno toleranco. Iskali so vzrok in ga našli. Ko je avtomobil na preskusni mizi, ima volan pri miru. To je bil znak za motorno elektroniko, da vključi ‘rezervni’ (oziroma ‘testni’) program, ki je uravnaval delovanje motorja tako, da je zadostil normam. Na cesti pa se volan ves čas vsaj po malem suče in takrat je tekel običajen program, ki je bil seveda pisan v prid uporabniku (pospeški, prožnost, hitrost, …), a zato pač ni zmogel iz motorja pošiljati zadosti čistih plinov.

Na udaru bodo tudi drugi avtomobili srednjega cenovnega razreda

Volkswagen bo, jasno, ponižen, kolikor se bo dalo, po tihem pa bo držal pesti, da bodo v laboratorij in na cesto odpeljali še katero drugo znamko. Ta prestižni se najbrž nimajo kaj dosti bati, saj je pri njih dosti lažje zapakirati višji strošek čiščenja izpuha v – denimo – 100.000 evrov drag avtomobil. Tudi le 10.000 evrov drag dizelsko avtomobil prav tako potrebuje ureo, za marže pa vemo, da se z naraščanjem cene avtomobila odstotkovno izjemno večajo. Zato bodo, jasno, na udaru proizvajalci običajnih avtomobilov za običajne smrtnike.

Osnovno o (izpušnih) normah in zakaj avtomobilski proizvajalci niso krivi

Vemo, da nobenega zakona ali predpisa ni, ki ga ne bi znal kdo zaobiti. Ni ravno najbolj preprosto, a v tem našem zahodnem svetu ima vsak (teoretično) možnost ponuditi svoj predlog nekega zakona ali predpisa. Isto velja za norme o porabi goriva ter o dovoljenih izpustih. Norme ta hip pač so takšne, kot so. In vsi vemo, da bodo tisti, ki se jih morajo držati, hodili po sivem polju. Zatorej se nima smisla jeziti na – v našem primeru – proizvajalce avtomobilov; kdor je dovolj togoten, naj udari po mizi politike. Ti sprejemajo zakone, predpise in norme.

ZDA ostro, Evropa – mlačno, energija v forume in za šank

Kaže, da smo Slovenci le izpiljeni Evropejci, saj se po nedavnem v Italiji spočetem ‘škandalu’ o goljufijah pri porabi goriva ni zgodilo nič. Kje je zdaj revolucija? Vsi neumorno izgubljajo energijo po forumih; eni trdijo, da njihov avtomobil porabi 2,7 litra goriva na 100 kilometrov, drugi pa, da avtomobilski proizvajalci goljufajo, češ da resnična poraba preveč odstopa navzgor od normne. Komu zdaj verjeti? Pa s to energijo bi obrnili smer vrtenja Zemlje! Da bi pa stvar sforsirali do EU, e, to pa ne. Zavodi za zaščito potrošnikov v Evropi so politično gledano bolj ali manj lutkovno gledališče, ljudje pa niti ne berejo njihovih sporočil oziroma opozoril, niti se ne včlanijo, da bi jim, slabo financiranim, dali nekaj več moči v roke.

Končna projekcija: VW bo postal še močnejši

Kako bo tokrat pri aferi z izpusti? Na podlagi izkušenj zadnjih let (vključno z afero Toyota v ZDA), lahko pričakujemo izpolnitev znanega reka. Trese se gora, Volkswagen bo grešni kozel: plačal bo globo, katere ničle bomo navadni smrtniki komaj prešteli, razumeli pa še težje, prodaja mu bo padla, da lahko pozabi na številko ena v letošnjem letu (morda pa tudi v naslednjem), a Nemci so zviti, vlečejo ostre poteze in iz zapleta bodo (kot pred dvema desetletjema Mercedes-Benz z afero losovega testa razreda A) prišli še močnejši. In rodila se bo miš: prihajale bodo nove norme o izpuhih in proizvajalci bodo še naprej hodili v sivem. Norme ne bodo nikdar povšeči ne proizvajalcem ne potrošnikom, a nihče ne bo storil koraka v modro smer.

Vinko Kernc