‘Samo posel’

Samo posel. Menda se ve, kaj to pomeni. Toda obstaja nekaj ali kar precej odtenkov tistega, kar povečuje učinkovitost tega, kar razumemo pod izrekom ‘samo posel’.

Lee Iacocca

Že dolgo tega, več kot dvajset let nazaj, je ameriški Chrysler tik pred pariškim avtomobilskim salonom v znamenitem pariškem hotelu Ritz pripravil tiskovno konferenco. Veliko ni imel povedati, saj ameriška avtomobilska hiša na Stari celini ni bila pomemben igralec. A se je kljub temu zbrala skoraj stotnija avtomobilskih novinarjev, kajti prvi mož Chryslerja, že tedaj zelo znani Lee Iacocca, je bil iskriv sogovornik. Sedel sem v drugi vrsti, dvignil roko, se predstavil in hotel vprašati, a so me prehiteli. Ne prvič, še zdavnaj ne zadnjič. Pa tudi – kaj bistvenega naj vpraša novinar iz države, ki v enem letu kupi toliko Chryslerjev, kot jih  tovarna naredi v pol ure?! Naslednji dan mi je na salonu veliki Lee prišel nasproti – sam, brez pribočnikov. Pozdravil sem ga in mencaje povedal, da sem bil večer prej v Ritzu, pa nisem prišel na vrsto za vprašanje. »Hi, Janez«, je odvrnil Lee Iacocca in mi na hitro razložil tisto, kar me je zanimalo – in že ga ni bilo. Stal sem nekaj trenutkov sredi salonskega vrveža, verjetno pozabil zapreti usta in tudi ne posneti tistega, kar mi je povedal. Ne spominjam se, ali sem to uporabil v kakšnem članku, ampak bistveno je ostalo – Lee Iacocca je opravil ‘samo posel’, a k temu dodal tudi nekaj, kar mi je ostalo v spominu. Za vedno. In jasno mi je bilo tudi, zakaj so mu rekli veliki Lee.

Dieter Zetche

Ne tako dolgo, morda pred sedmimi ali osmimi leti, je Mercedes-Benz oziroma matični (takrat še) DaimlerChrysler na večer prvega novinarskega dneva na ženevskem avtomobilskem salonu za številne novinarje pripravil večerno srečanje. Bila je seveda neverjetna gneča, priti do pijače je bilo naporno početje, a se je na koncu vendarle izplačalo: kaj boste, me je z druge strani točilnega pulta vprašal Dieter Zetsche, tedaj že šef tako DaimlerjChryslerja kot Mercedes-Benza. Opazoval sem ga in zdelo se mi je, da bi zlahka bil dober točaj – še posebej spretno od rok mu je šlo točenje piva. Seveda je bila gneča pri tistem delu točilnega pulta, kjer je garal Dieter, največja – konec koncev ti vsak dan ne streže nekdo, ki je na čelu ene najznamenitejših avtomobilskih hiš na obli. Pa lep večer, je dejal, mi v roke potisnil pijačo in se nič narejeno – se mi je zdelo – nasmehnil izpod svojih znamenitih sivih brk. Opravil je ‘samo posel’. In ostal v mojem spominu, pa ne le v mojem …

Avtomobilske tovarne in množica avtomobilskih novinarjev dobro poznajo ‘ritual’ pri predstavljanju novih avtomobilov ali dogodkov, ki so pomembni za ene in druge. Predstavitve novega vozila se običajno udeležijo pomembni tovarniški ljudje, pri čemer je marsikaj odvisno od tega, kako pomembna je država oziroma trg, ki ga predstavljajo novinarji, oziroma kako pomemben je avtomobil, ki ga tovarna predstavlja. Še zdaleč ni nujno, da so zraven predsedniki uprav in podobne glave. Povsem drugače je vsaj enkrat v letu dni, in sicer tedaj – običajno je to februarja ali morda še kasneje –, ko predstavljajo in pojasnjujejo poslovanje v minulem letu. Prijetnost početja je zanje seveda zelo različna – ko so ‘plusi’, je občutno drugače kot tedaj, ko so ‘minusi’. Ampak temu se vodilni ne morejo in predvsem ne smejo izogniti, pa naj bo še tako nerodno in neprijetno; predstavljanje poslovno-finančnih rezultatov je v opisu del tistih, ki so povsem v vrhu. Navsezadnje so za to tudi (dobro) plačani.

Pred dnevi je svoje poslovanje v letu 2014 predstavila skupina, ki je zelo pomembna na slovenskem trgu. Proda veliko avtomobilov, hkrati jih pri nas tudi izdeluje, kar je dejstvo, ki ima še posebno težo. Prišli so vsi – direktorji posameznih znamk, pa direktor prodaje, tudi prvi mož tovarne ipd. No, prišli so skoraj vsi. Manjkal je najpomembnejši, tisti, ki ob slovenskem skrbi za tri avtomobilske znamke še na sedmih drugih trgih, upravlja izobraževalno, logistično in upravljalsko središče in še in še. Zakaj ni prišel? Ker nihče ni vprašal, tudi nihče ni odgovoril. Ampak če me spomin ne vara, to ni bilo prvič, čeprav bi bilo prav, ko bi bilo zadnjič. Samo posel? Še to ne. Če že, potem pa nesmiselno podcenjujoč. Zelo. In brez odtenkov.

Janez Kovačič