Os Ljubljana-Zagreb-Beograd?

Recimo, da je dvajset let dovolj za drugačen in brez predsodkov obremenjen pogled nazaj, na tisto, kar se je dogajalo v nam menda tako ljubi deželi in državici na tej strani Karavank. In morda je to tudi čas, ko si zmoreš vsaj približno odgovoriti na vprašanje, zakaj je nekaj nastalo in precej časa tudi obstalo.

Za marsikoga je druga Jugoslavija, tista, ki je izdihnila leta 1991, bolj ali manj oddaljena zgodovina. Toda globoka gospodarska in predvsem socialna kriza je vse skupaj postavila v nekoliko drugačno luč oziroma perspektivo, tudi takšno, ki se kaže v precej nekritični presoji nekdanje juge ali želji po ‘dobrih, starih časih’. Toda dogajanje v avtomobilski industriji oziroma v tem delu gospodarstva vendarle kaže, da želja po starih časih ni le nostalgija, ki ne zmore prenesti realne presoje, pač pa nekaj, kar kaže na racionalnost, ekonomičnost ali preprosto – zdravo pamet. Ni verjetno?

Francoska avtomobilska skupina Renault, ki je tudi 100-odstotna lastnica novomeškega Revoza, še donedavnega največjega slovenskega izvoznika, je organizirana tudi v grupaciji Renault Adriatik. Ta pod svojim okriljem združuje skoraj vse republike nekdanje Jugoslavije plus Albanijo, lani so priključili še Makedonijo in njej tako ‘ljubo’ Grčijo. Je treba na široko razlagati, zakaj takšna organizacija? Verjetno ne, kajti lastniki, torej Francozi, zelo dobro vedo, koliko avtomobilov prodajo na tem območju in so znali izračunati, da je tako najbolje v logističnem, gospodarskem, finančnem in verjetno še kakšnem smislu. Povsem verjetno je, da recimo Srbom, pa morda Hrvatom ali tudi nam ni najbolj ljubo, da smo znova ‘skupaj’. Toda dejstvo je, da je bil lani Renault s skupno prodajo nekaj čez osem tisoč Renaultov med vsemi temi državami najuspešnejši prav v Sloveniji, ki je glede na število prebivalcev vendarle med manjšimi. Pomeni, da takšna organizacija francoske avtomobilske skupine nima nič skupnega s politiko, čeprav je v njej vendarle tudi ščepec le-te, priznali ali ne.

Pa omenjena francoska tovarna oziroma skupina ni edina, ki je tako organizirana na območju, ki je bilo nekoč enotna država. Toyota Adria prav tako združuje večino republik bivše države in Japonci se očitno za zgodovino in vse tisto, kar se je tragičnega zgodilo pred manj kot dvajsetimi leti, ne zmenijo prav dosti. Tudi General Motors pozna podoben način delovanja, le da je tam regionalno organiziranje nekoliko drugačno. In samo vprašanje časa oziroma gospodarskih okoliščin je, kdaj se bodo na podoben način organizirali tudi druge avtomobilske tovarne.

Toda ni se treba poglabljati v način organiziranja tujih avtomobilskih korporacij, ki delujejo v Sloveniji in državah, ki so nastale na pogorišču druge Jugoslavije. Vse pogosteje se na tem prostoru in seveda v gospodarskem smislu znova povezujejo dejavnosti, ki so bile v Jugoslaviji enotne. Velja za železnico, ki ugotavlja, da se mora povezati v tej smeri, če hoče biti rentabilna oziroma preživeti. Slovenija in Hrvaška marsikje nastopata skupaj tedaj, ko gre za promocijo turizma, pa tudi posameznih gospodarskih dejavnosti; Srbija je pred časom predlagala podobno sodelovanje na področju konzularnih in celo diplomatskih poslov ipd. Gospodarska kriza, ki je izrazito prizadela prav območje nekdanje Jugoslavije, je očitno pometla s številnimi pomisleki, ki so se še pred nedavnim zdeli skoraj bogokletni. Sicer pa je z vsemi temi predsodki in podobnim že zdavnaj pometla najbolj plaha ptica tega planeta – denar oziroma kapital, ki je predvsem v zadnjih letih temeljito premešal lastništvo na osi Ljubljana-Zagreb-Beograd.

Kaj torej? Je v povojih nova oziroma tretja Jugoslavija? Verjetno, vendar ne v političnem, pač pa v gospodarskem, lastniškem, finančnem in še kakšnem pogledu. Jasno, del slovenske politike, predvsem tisti, ki je bil ne tako daleč nazaj najbolj goreči čuvaj jugoslovanstva, dobi ošpice tisti hip, ko se mu zdi, da se obseg tovrstnega sodelovanja nekontrolirano širi, da torej znova nastaja nekaj, kar naj bi bilo za vekomaj pokopano. Pogosto je videti, da marsikomu ne ugaja padanje schengenskih mej, kajti ko bo – če bo – nekdaj v Uniji še Srbija, se boš lahko brez ustavljanja pripeljal skoraj do Gevgelije … Ampak najpomembnejša vrednost časovne distance je v tem, da prečisti misli, stališča, trditve, včasih skoraj dejstva, ki dobijo drugačen pomen. S tega zornega kota bi sedaj oziroma po vsem tem času že zmogli bolje razumeti, zakaj sta nastali dve Jugoslaviji. In morda tudi to, da je vsaj zadnja razpadla na način, ki ni tragičen zgolj za brezbrižne.

Janez Kovačič