Odstotek ali dva

Stalen, zelo zvest, predvsem pa logičen spremljevalec avtomobilskega novinarja so tiskovne konference. Ko gre to delo v desetletja, se jih nabere nekaj sto, verjetno gre številka tudi v tisoč. Brez ’tiskovke’ se ne rodi noben nov avtomobil.

V zadnjih letih se je pomen tiskovnih konferenc bistveno spremenil. Ne zaradi tega, ker bi tisti, ki jih sklicujejo, ne imeli kaj povedati. Najbolj in temeljito pa jih je spremenil – splet. Tako kot je spremenil novinarstvo v celoti, so tiskovne konference izgubile bistveno – aktualnost. Toda to še ne pomeni, da so izginile iz zemeljskega obličja in da je po tej strani avtomobilsko novinarstvo prosto kot ptički na veji. Nasprotno, tiskovnih konferenc je še vedno veliko ali celo preveč. Zgolj obisk katerega izmed velikih avtomobilskih salonov, recimo onih v Ženevi, Frankfurtu, Parizu, Detroitu, Tokiu – če omenjam le največje – dokazuje, da se tiskovne konference vrstijo v ubijalskem stampedu, recimo na vsakih 10 ali morda petnajst minut. Seveda ne moreš biti na vseh, zato predvsem velike ali večje avtomobilsko-novinarske redakcije na takšen dogodek pošiljajo cele ekipe, ki lahko tako ‘pokrijejo’ vse, kar se na teh salonih dogaja. Ampak tudi če si sam, ne zamudiš veliko, če te ni na vsaki tiskovki, ki jo pripravijo. Pa ne le zaradi tega, ker tudi novinarji obilo izkoriščamo vse tisto, kar je prinesla  tehnološka revolucija zadnjih let, pač pa zato, ker so silno redke tiste tiskovne konference, kjer povedo kaj izjemno novega ali morda šokantnega. Še posebej to velja za prej omenjene velike oziroma pomembne avtomobilske salone. Pred dolgimi leti so prav slednje najpomembnejši ljudje avtomobilske industrije uporabili kot oder, kjer so povedali marsikaj novega, pa tudi ostrega. Toda ti časi so že zdavnaj mimo, s tem pa so saloni ob precejšen del svoje pomembnosti. Žal ali pa morda tudi k sreči.

Ampak naj se tiskovnih konferenc v dolgih letih nabere toliko, da jih je nemogoče našteti in prešteti, na niti eni se ni zgodilo, da bi rekli: »Zadovoljni bomo, če se bo prodaja povečala za odstotek ali dva.« Vedno so bile želje bistveno ambicioznejše, zdelo se je, da je nesprejemljivo ali skoraj sramotno pokazati nekaj premišljenosti oziroma zdrave skromnosti. Težko bi rekel, da so bili v ospredju Američani oziroma jenkijevske avtomobilske tovarne, že načeloma glasnice liberalnega kapitalizma. In ta, kot je morda splošno znano, zagovarja doktrino nenehne rasti, pa ne tiste za odstotek ali dva, pač hoče velike pluse. Tudi druge nacionalne avtomobilske industrije so veselo jahale na konju nenehnega povečevanja proizvodnje v kombinaciji z dobički, ki so zbujali občutek, da omejitev tako rekoč ni. A je balon počil. Najprej nepremičninski, nato še vsi drugi. Najbolj je udarilo po ameriški avtomobilski industriji; trije veliki – General Motors, Ford in Chrysler – brez državne pomoči (z izjemo Forda) verjetno ne bi splezali na zeleno vejo. Če zanemarimo ironijo, da se je prav v zibelki grobega kapitalizma zlomila njegova osnovna ideja – trg je vsemogočen – potem je precej očitno, da se nis(m)o nič naučili. Avtomobilska industrija je znova v iskrem galopu, načrti gredo v nebo.

Posledice? Izčrpani resursi, vse bolj onesnaženo okolje, srdit boj za nove trge in kupce, ki počasi toda vztrajno napihujejo nov balon. Postaja  jasno, da krize ne bodo več obdobja ‘od-do’, pač pa način življenja – vsaj v razvitem svetu, kamor gotovo spada tudi deželica pod Karavankami. Avtomobilska industrija, pa ni pomembna nacionalnost, saj gre za globalen proces, se je ujela v past: avtomobili so vse boljši in trajajo vse dlje, zato je treba najti nove trge. Ta hip skoraj nenasitna Kitajska je postala zlata jama številnih avtomobilskih hiš, sedaj stopa v ospredje sicer precej drugačna, pa zelo ‘množična’ Indija, v okularju je Južna Amerika, vse kaže, da Afrika ni več pozabljeni kontinent in tako naprej – vse do novega padca, ki pa bo zanesljivo globlji, predvsem pa veliko bolj boleč kot vsi prejšnji.

Seveda bi bilo vse ali precej drugače, ko bi v tej dirki, ki se ne zmeni za glasove razuma, vozila zgolj avtomobilska industrija. Logika ‘vedno več, ne glede na posledice’, je vgrajena v vse druge industrije. Eden najbolj kričečih primerov te vrste je recimo industrija rekreativne športne opreme: copati za tek, za tenis, za notranjo uporabo, za sprehajanje po gozdu ipd. Še malo, pa bodo tudi avtomobilske tovarne menile, da je ta in ta avto primeren zgolj za pot do prvega Mercatorja, drugi za rekreacijo, tretji za daljša potovanja (kar že deloma velja) ipd. Videti je, da smo postali gluhi in slepi za vsa opozorila, imeti novo, čeprav je staro še uporabno, pa religija, pri kateri tudi nebo ni meja.

Utegne se torej zgoditi, da me bo kap, ko bom (če bom) na kakšni tiskovki slišal željo o odstotku ali dveh. Morda bo to pomenilo, da tisto o ‘skromnosti kot lepi čednosti’ vstaja od mrtvih. Morda.

Janez Kovačič

Religija je znana: narediti več in več, zaslužiti prav tako več ali preveč.