Avtomobilski teden 34, 2017
Kolumna 25/08/2017 Vinko Kernc
Če se je prejšnji teden zdelo, da je dogajanje okoli Fiat Chrysler Automobiles (FCA), ki mu načeluje Sergio Marchionne (menda se bo poslovil leta 2019), poznopoletna zgodba, je sedaj jasno, da ne bo ostalo le pri »zgodbi«. FCA utegne v začetku leta 2018 vendarle dobiti novega lastnika.
Sedaj je že jasno, da se za italijansko-ameriško avtomobilsko korporacijo zanima kitajski Great Wall Motors (GWM). Ta je bil ustanovljen leta 1984 in velja za največjega kitajskega izdelovalca športnih terencev in pickupov. Prav zaradi tega Kitajce še najbolj in najprej zanima tisti del FCA, ki ima podoben proizvodni oziroma modelski program. Dodge in Ram sta sestavna dela Chryslerja in z nakupom FCA bi se jim odprla pot tudi na izjemno pomemben in zanimiv ameriški trg. Tam pa so, saj to je znano, prav ‘suvi’ in pickupi izjemno priljubljeni. GWM namerava s tem nakupom pripomoči k uresničitvi ambicioznega kitajskega državnega načrta, ki se usmerja v nakup strateško in tehnološko pomembnih oziroma inovativnih podjetij na vsej obli. To je strategija, proti kateri se v zadnjem času bori predvsem Nemčija, ki domneva, da bi uresničitev tega načrta poslabšala njen prevladujoči položaj. A ta hip je v tej zgodi še nekaj neznank, ki utegnejo bistveno spremeniti načrte kitajske avtomobilske korporacije.
Če drži poročanje nekaterih ameriških časopisov oziroma spletnih portalov, potem pri FCA nad namero GWM menda niso preveč navdušeni. To dokazuje tudi načrt, po katerem naj bi iz nakupa izločili prav RAM in Dodge, pa tudi Maserati in Alfa Romeo – kaj naj bi se zgodilo s Ferrarijem, še ni bilo nič povedanega. Zanimiva je tudi vest, po kateri naj bi iz FCA izločili premijske hiše zato, da bi bil italijansko-ameriški koncern bolj »zanimiv za sodelovanje s konkurenti«. Kaj to v resnici pomeni, je precej nejasno, a morda kaže na poskus, da do prevzema oziroma nakupa le ne bi prišlo. Prav ta premijski del FCA naj bi bil vreden okoli sedem milijard evrov, medtem ko vrednost nekaterih drugih delov FCA, denimo Magneti Marellija, ocenjujejo na okoli pet milijard evrov.
Kitajci za sedaj niso povedali, koliko naj bi bili pripravljeni plačati za FCA. Ampak to je šele začetek in do nakupa, če se bo zgodil, se bo še marsikaj spremenilo – tudi številke. In če bo FCA res postal kitajski, bo The Donald morda ugotovil, da se njegovi načrti znova in vztrajno sesuvajo v prah.
***

Magna je precej potrpežljiva, a odnos tistih, ki sodelujejo pri izdaji številnih dovoljenj, je neresen in podcenjevalen. In zato se utegne izogniti Mariboru.
Dogajanje okoli Magne v Mariboru oziroma bližnjih Hočah vse bolj postaja tipično slovensko – imeli bi radi marsikaj, a zato ne bi nič dali, še manj žrtvovali. Predvsem pa kaže na neresen, podcenjevalen in pišmeuhovski odnos tistih, ki sodelujejo kot t.i. stranski udeleženci v postopku izdaje številnih soglasij.
Kanadsko-avstrijska avtomobilska oziroma industrijska korporacija po vseh številnih zapletih očitno ugotavlja, da v Sloveniji ne bo gradila. Zato se je menda že dogovorila z madžarskimi oblastmi, kjer težav ne bo toliko, predvsem pa se bodo počutili bolj dobrodošli kot pri nas – in to navsezadnje tudi nekaj šteje.
Povsem jasno je, da je okoljska zavest eden najpomembnejših elementov preživetja. Toda ta mora biti argumentirana, resna in nič podcenjevalna do investitorja (in seveda vseh drugih), ki prinaša pomembna delovna mesta v industrijsko in sicer precej obubožano štajersko prestolnico in njeno okolico. Kaj naj si v avstrijskem Gradcu mislijo ob izjavi enega izmed predsednikov nevladne okoljske organizacije, ki je na vprašanje, zakaj niso prevzeli okoljevarstvenega soglasja (ker so stranski udeleženec v postopku), dejal, da so »ljudje na dopustih«, lahko samo ugibaš. In lahko si konec koncev rečeš, da je to vendarle preveč in odideš.
Če oziroma ko bo Magna rekla adijo in se odpeljala na Madžarsko, kamor bodo lahko hodili delat slovenski delavci, in bo zemlja pri Hočah ostala takšna, kot je, se bo zanesljivo razplamtelo silovito obtoževanje z ene in druge strani. Ko bi se Magna pri nas s sedanjim načrtom pojavila pred letom ali dvema, bi sedaj na Štajerskem že lakirali oziroma delali. Sedaj nam gre tako dobro, da lahko mirne vesti rečemo ne tudi takšnim, kot je Magna. Ni še dolgo tega, ko s(m)o se vsepovsod spraševali, zakaj smo tako nezanimivi za tuje investitorje, ki gradijo v državah, ki smo jih še pred časom samozavestno podcenjevali. In samo vprašanje čase je, kdaj bo znova udarila kriza. Tedaj bo fino pogledati, kaj raste na »prvovrstni obdelovalni zemlji«.
***
Švica ni sestavni del Evropske unije, a samozavestno in z njenim blagim pristankom izkorišča vse, kar ji omogoča njen nevtralni ekonomsko-politični položaj. Tudi v primeru avtomobilov in tudi v primeru Porscheja.
Ta država Williama Tella je pred nedavnim sporočila, da ne bo več dovolila uvoza oziroma registracije Porschejevega Cayenna z dizelskim motorjem. Razlog? Afera Diesel-Gate in dejstvo, da so bili ‘okuženi’ tudi dizelski agregati, ki se vrtijo v tem izjemno uspešnem športnem terencu. Ves ta čas, torej vse od trenutka, ko je postalo jasno, da je VW načrtno potvarjal podatke o vrednosti in vsebnosti dizelskih izpušnih plinov, je bil Porsche zraven. Drugače tudi ni moglo biti, kajti nemški velekoncern je njegov lastnik in dizelski motorji v Porschejih so Made by Audi. Prav v dizelski izvedbi je Cayenne tovarni iz Zuffenhausna prinesel veliko denarja, saj je bil športni terenec nekaj let najbolje prodajani Porsche, dizelska različica pa je bila nekakšna češnja na torti. Sedaj pa se je zgodila Švica.
Nekaj ironije je v dejstvu, da bo prihodnji teden Porsche predstavil novi Cayenne. Vse je že nared in če bo sedanja evropska in svetovna lakota po športnih terencih trajala še nekaj časa, utegne biti Cayenne v finančno-tržni statistiki znova povsem v vrhu. Švici navkljub?!
Janez Kovačič










