NEDC ali zamah z metlo

Pometanje pred lastnim pragom je hvalevredna lastnost oziroma navada, a se je na Slovenskem že zdavnaj izgubila v močvirju vsega, kar se nam je zgodilo v zadnjih letih. A žal je tudi Evropa ali EU precej zbolela za to boleznijo. Vse, kar se zadnje čase dogaja s tovarniško določenimi porabami goriva, pa dokazuje, da bi bila nekakšna čišča razumljiva, skoraj nujna.

NEDC ali New European Driving Cycle je protokol za meritve porabe pri osebnih (in drugih) avtomobilih. Čeprav je bil razvit in sprejet v začetku 70.let prejšnjega stoletja, velja še danes. In se je zgodilo: italijanska potrošniška organizacija je kupila Fiatovo Pando 1,2 in Volkswagnovega (VW) Golfa 1,6 TDI ter ugotovila, da se poraba v poprečju pri Pandi razlikuje za 18, pri Golfu celo za oziroma do 50 odstotkov! Sedaj naj bi tožili tako domači Fiat kot nemški VW, kajti, kot pravijo, gre za zavajanje. Presenetljiva? Daleč od tega.

Najprej je nenavadno to, da protokol NEDC velja skoraj pol stoletja. V tem času je Evropa doživela in preživela nekaj kriz ter tehnoloških revolucij, še posebej pri avtomobilih. Občutljivost in pozornost do porabe – povprečne ali kakršnekoli druge – se je v zadnjih letih izjemno povečala, kajti gorivo ni več nepomemben strošek. Pa ne gre le za strošek, gre predvsem za tako rekoč elementarno poštenost in doslednost. Takšno početje je (bi) bilo pred dvajsetimi leti morda še sprejemljivo, danes, ko EU vsakemu krompirju pogleda pod ‘kožo’, pač ne.  Zakaj EU z vsemi svojimi komisijami ter komisarji NEDC ni poslala v zaslužen pokoj in se hkrati potrudila, da bi novi protokol WLTP (Worldwide Harmonized Light Vehicle Test Procedure), dogovorjen pri Združenih narodih, začel veljati že pred leti, ne pa šele 2017? Vprašanje brez odgovora.

In naprej: zakaj so avtomobilske tovarne tako trmasto vztrajale pri tem metuzalemskem protokolu? Dejstvo je, da bosta sedaj ceno verjetno plačala Fiat in VW, toda na dlani je, da tako rekoč ni tovarne oziroma avtomobila, pri katerem bi bilo mogoče v običajnih voznih okoliščinah doseči tovarniško deklarirano porabo. S tovarniško zapisanimi porabami so si tovarne naredile verjetno več škode kot koristi, pri čemer so tudi same – izjem praktično ni – skrbno skrivale okoliščine oziroma načine, ki so jim omogočili doseči tako ugodne številke. Avtomobilske hiše rade pokažejo preskusne steze ali laboratorije, v katerih preskušajo trpežnost vgrajenih materialov ali avtomobilov, toda o ‘protokolu’, ki ga uporabljajo za doseganje tovarniško izmerjenih porab goriva, molčijo kot grob. Tisti, ki je kdaj poskušal na običajni cesti oziroma v prometu doseči ono, kar so navajale tovarne, je moral izključiti ogromno porabnikov elektrike (tudi klimatsko napravo), prelepiti kakšno odprtino za zrak na avtu in čez čas ugotoviti, da je na cesti velika ovira ali celo nevarnost. Misija nemogoče.

Vse to, kar se je pojavilo z ugotovitvami italijanske potrošniške organizacije, po eni strani dokazuje velik pomen oziroma moč evropske avtomobilske industrije oziroma tesno prepletenost z vsakovrstnimi politikami ter politiki. Izjemno moč avtomobilskih tovarn dokazuje tudi dogajanje pred zadnjimi nemškimi parlamentarnimi volitvami, ko se je Nemčiji posrečilo preložiti sprejem evropskega določila o povprečnem izpustu CO₂ v vrednosti 95 gramov na kilometer na leto 2021. Toda tudi s sprejetjem novega protokola WLTP bo ta cilj težko dosegljiv in to še posebej za germanske avtomobilske hiše, ki imajo v svojem  programu kar precej šest, osem in celo dvanajstvaljnikov, ki v smislu CO₂ (in še česa) niso posebej prijazni okolju. Utegne jih rešiti bistveno večja prodaja električnih avtomobilov, toda tudi to upanje je na precej majavih nogah. Hkrati se bo morala EU in seveda njene članice pozabavati z vprašanjem, koliko denarja so izgubile, kajti tovarniško deklarirane porabe so v tesni povezavi z izpusti CO₂, te pa marsikje osnova za odmero (nižjih) dajatev. Povsem verjetno je, da bo NEDC vzrok oziroma razlog za precej glavobolov in celo kakšno obglavljenje.

In na koncu – zakaj avtomobilsko novinarstvo ni zmoglo pri avtomobilskih tovarnah doseči resnejši premislek o NEDC in absurdih, ki jih ta prinaša v sodobni avtomobilski svet? Konec koncev gre za veliko armado, ki ima veliko moč, a te ni znalo (zmoglo?) uporabiti v smer, ki bila koristna za vse vpletene. Kakšen zamah z metlo pred lastnim pragom nam torej ne bi smel biti odveč.

Janez Kovačič