Mercedes-Benz B 180 CDI
Testi 20/06/2014 Vinko Kernc

Mercedes-Benz B 180 CDI: brez neposrednega tekmeca, seveda dokler južnobavarska serija 2 ne zadiha s polnimi pljuči.
B kot Bulgari?
Najbrž bo že držalo. Prestižne stvari precej stanejo in o znamki ter o njenih izdelkih ni treba dosti vedeti, le v cenik je treba pogledati.
Razred B pa je, seveda, z materiali, zasnovo in izdelavo prepričljivo prestižen izdelek.
Znamka Mercedes-Benz je bila svoje prvo stoletje sinonim za tradicijo, potem pa je vse skupaj obrnila na glavo. Kaj je bil ključen vzrok, je pravzaprav vseeno, posledica je pa jasna: Benzi gredo lepo v denar in prav razred B je, denimo, eden tistih, s katerim so kupci še posebej zadovoljni.
Da pri Daimlerju v avtomobilizmu niso od ‘včeraj’, je takoj jasno: v Beju, denimo, se (lahko) odlično in pravilno sedi za volanskim obročem. Tudi sedeža sta (tradicionalno!) odlična in z za te vrste avtomobil ravno pravšnjim bočnim oprijemom. Okolje je, vsaj na prednjih sedežih, že na prvi pogled prestižno, navduši pa tudi podpovprečen trušč med vožnjo. Ravno prav za umirjeno vožnjo, a tudi za poslušanje glasbe: avdio sistem v tem Beju je bil še posebej prijazen za dobre vokale in za kakšen res dober ‘unplugged’ komad katerekoli zvrsti.
Tudi o motorjih so se v dolgem času veliko naučili. Tale dizel je, z izjemo zagona (stop/start!), miren in tih, z navorsko krivuljo zelo prijazen, tudi zmogljiv in poskočen. Rdeče polje se prične pri številki 4.200, v ročnem načinu prestavljanja ali pri pohojenem plinu pa se, preden menjalnik prestavi sam, zavrti do 4.400, vendar je tudi ta dizel dosti bolj prepričljiv pri uporabi v njemu prijaznejših vrtljajih. Celoten pogon ima glede na pomik stopalke plina droben zaostanek, kar gre predvsem na račun vztrajnosti turbopuhala, a ker je (takšen) B daleč od športnih ambicij, je to povsem zanemarljiva reč.
Zelo netradicionalen, a ravno tako dober je dvosklopčen menjalnik; nima sicer enakih značilnosti kot ‘referenčen’ DSG, saj navsezadnje služi v avtomobilu z elegantnimi ambicijami. Je uglajen in dovolj hiter, voznik pa lahko izbere športen način pretikanja, ki se tu zelo razlikuje od običajnega, če pa še ni dovolj, lahko voznik pretika tudi ročno.
Pri Daimlerju pa imajo tudi nekaj smole: časi so takšni, da je danes v mnogočem težko biti svetlobno leto pred tekmeci v marsikaterem pogledu. V Stuttgartu, denimo, vztrajajo pri zanje značilni postavitvi zavolanskih ročic, kar sicer prav nič ne moti, je pa boljša konkurenca že malce naprej. Več zamere gre pri drugih komandah; že pred kakim desetletjem sem zapisal, da njihova logika deluje in lastnika najbrž nikoli ne sili v razmišljanje o spremembi znamke avtomobila, da pa ne bi bilo slabo, če bi o zadevi dobro razmislili. Medtem se je v avtomobilu nabralo marsikaj novega in njihov sistem je postal ‘preobremenjen’. Že osrednji zaslon se zdi – ugledu znamke primerno – premajhen, sploh ker je njegov okvir precej večji. Tudi štrlenje zaslona je manj ugledno kot naprimer Audijeva rešitev, kjer se zaslon potopi v armaturno ploščo.
Med sedeža so postavili okrogel vrtljiv gumb, ki je zagotovo imel vzornika v iDrivu, a je sam po sebi nekako nerodno postavljen (voznik med upravljanjem nehote pritisne nanj), poleg tega svoje delo opravlja tako (ne)učinkovito, da je za upravljanje avdio sistema in klimatske naprave potrebnih še 47(!) gumbov. In mimogrede: pri takšni ceni bi morda pričakovali tudi navigacijsko napravo.
Razred B se (z boka) zdi kot kompakten limuzinski kombi, nekaj podobnega kot je pri Renaultu Scénic ali pri Volkswagnu Touran. V resnici je tisto, kar je pri VW Sportsvan – vmesni člen med kombilimuzino in limuzinskim kombijem. To pomeni manj zunanje višine (in s tem tudi boljše zmogljivosti ter manjšo porabo goriva pri večjih hitrostih), a tudi manj notranje prilagodljivosti. Sedeži so res nekoliko višje od tal kot pri kombilimuzinah, je pa v drugi vrsti klop (ne posamični sedeži), ki ni vzdolžno pomična in kateri se (tretjinsko) zlaga samo naslonjalo. Sedalni del je fiksen in podaljšan prtljažnik ima precejšnjo stopnico. Tudi potnikom na zadnji klopi niso namenili prav dosti: hrbta prednjih sedežev so (neudobno) trda, tam ni žepa (oziroma mreže, kot je pri njih v navadi), pravzaprav so tam le tri lučke (dve bralni), predala v vratih, električna vtičnica in dobra klimatska naprava. Res dobra.
Se pa B zelo lepo pelje, morda v osnovi celo lepše kot njihovi zadaj gnani modeli, s katerimi imajo neprimerno več izkušenj. Športen seveda ni, je pa na vseh vrstah cest lahkoten in prijazen do voznika. Tudi prostora je v njem dovolj za štiri odrasle in udobje vožnje, tudi daljše, je na zavidljivi ravni.
To pa spet lahko prištejemo k njihovi tradiciji in razumemo kot še eno vzporednico z Bulgarijem. Navsezadnje v Mercedesih tudi prijetno diši, seveda ko so novi oziroma neomadeževani z neprijetnimi vonjavami.
Vinko Kernc
Odčitki in meritve
Okoliščine meritev: temperatura okolice 11° C – stanje števca prevoženih kilometrov 21.414 km – menjalnik v položaju D, ekonomičen program (E) – gume 225/45 R 17 W Yokohama Advan Sport – digitalni prikazovalnik trenutne porabe goriva (tračni merilnik, 0-20 l/100 km je 5 centimetrov)
Poraba in trušč
60 km/h, 1.200/min: 3,5 l/100 km – 80 dB
100 km/h, 1.600/min: 4,5 l/100 km – 84 dB
130 km/h, 2.200/min: 6,5 l/100 km – 89 dB
160 km/h, 2.600: 8,5 l/100 km – 88 dB
Testni krog: 8,1 l/100 km
Pohvale
+ notranji materiali in izdelava
+ položaj za volanom
+ sedeža
+ majhen notranji trušč
+ lahkotnost upravljanja
+ motor, menjalnik, pogon
+ gumb za osvetlitev zadnjega dela kabine
Graje
– osrednji zaslon (majhen, zapletena logika menijev)
– nima navigacijske naprave
– upravljanje drugotnih funkcij (tudi preveč gumbov)
– slabo osvetljeni gumbi avdio sistema
– notranja prilagodljivost
– cena (predvsem dodatne opreme)
Na kratko
Osnovna naloga Beja ni tekmovati s podobnimi izdelki, pač pa premožnejšim kupcem in pristašem znamke ponuditi (družinsko) uporaben avtomobil. Kar B vsekakor je.
Cene
Mercedes-Benz B 180 CDI: 23.640 evrov
Testni Mercedes-Benz B 180 CDI: 33.852 evrov
(Če ni drugače označeno, so navedene cene z uradnega cenika in ne upoštevajo posebnih akcijskih ponudb.)
Tehnični podatki (proizvajalec)
Motor: 4-valjni – turbodizelski – gibna prostornina 1.796 cm3 – največji navor 250 Nm pri 1.400-2.800/min – največja moč 80 kW (109 KM) pri 3.200-4.600/min
Pogon: robotiziran menjalnik z dvema sklopkama (7) – pogon spredaj
Voz in obese: kombilimuzina – samonosna karoserija, 5 vrat, 5 sedežev – spredaj pomožen okvir, posamične obese, vzmetne noge, trikotna prečna vodila, stabilizator – zadaj pomožen okvir, prema z več vodili, vijačne vzmeti, teleskopski blažilniki, stabilizator – volan z zobato letvijo, električen servo – gume 225/45 R 17 W Yokohama Advan Sport
Mere: dolžina 4.359 mm – širina 1.786 mm – višina 1.557 mm – medosna razdalja 2.699 mm – najmanjša razdalja od tal: ni podatka – rajdni krog 11,0 m – notranja širina spredaj 1.423 mm, zadaj 1.446 mm – prtljažnik 488/1.547 l – posoda za gorivo 50 l
Mase: vozilo 1.505 kg – dovoljena skupna obremenitev 520 kg – dovoljena obremenitev strehe 75 kg
Zmogljivosti: največja hitrost 190 km/h – pospešek 0-100 km/h 10,7 s – poraba (kombiniran cikel) 4,2 l/100 km – izpust CO2 113 g/km
Foto: VK












































































