Koledar, monopol in Parks 1

Vsak se zase skromno bori na malih bojnih poljih, velike vojne se pa že z vnaprej znanim izidom odvijajo nekje drugje. Povedano v prispodobi: slehrnik obupano rešuje bolno drevo, ne vidi pa, da je bolanega pol gozda.

Čisto vedno in povsod je treba izhajati iz stališča, da bi moralo biti vsak dan bolje! Zdi se, da smo še posebej Slovenci pri tem preveč skromni – no, vsaj večina. Redki posamezniki pa to vzamejo preveč zares in – na račun drugih. A to je neka druga zgodba.

V tej zgodbi je pa takole. Ko naprimer štrajkajo piloti kompanije Brussels Airlines in zato ostaneš v Bruslju s povsem uničenim dnevom (razen da uspeš spisati takle prispevek), si seveda nejevoljen. Imaš pa točno dve možnosti: ali se s tem obremenjuješ ali pa se ne obremenjuješ. Odločitev je izključno stvar posameznika. Pametno misleči ugotovi, da na to nima vpliva in se zato ne obremenjuje. Navsezadnje imajo omenjeni piloti, tako kot naši policaji, medicinske sestre, zdravniki in še kateri, zagotovo nek dovolj velik razlog, da so se zatekli k takšnemu početju. Ne štrajkajo kar tako, ker jim je dolgčas.

Prav, poglejmo v svet avtomobilizma. Če ga gledam s tega zornega kota, se mi zdi kar lep. Ko se zarinem v drevo (tisto iz zgornje prispodobe), se obremenjujem, zakaj tako (slabo), zakaj ne drugače (bolje), bralci pa ste tu še bolj kritični in zahtevni. Zakaj  neka znamka pri nekem modelu ne ponuja samodejnega menjalnika tudi v kombinaciji s turbodizlom; zakaj panoramska streha ni kompatibilna s 17-palčnimi kolesi; zakaj moraš za 4-kolesni pogon vzeti tudi najbogatejši paket opreme; zakaj v vratih ni prostora za plastenko; zakaj predal ni osvetljen; in tako naprej vse do hudih ugotovitev o vsesplošnem goljufanju kupcev in velikih teorij zarote znotraj avtomobilskih znamk oziroma podjetij.

Pa, verjemite, ni tako hudo. Vsak se trudi po svoje; vse pogosteje se morajo zavestno odločati za kompromise zaradi notranjega nesoglasja med inženirji, oblikovalci in ekonomisti, navzven jih dajejo vse ostrejši predpisi o varnosti in ekologiji, potem je tu še močna konkurenca med njimi in za konec se še vedno borijo z recesijo. Nič v avtomobilu ni tako (slabo) le zato, ker so se odločili iti na živce kupcem.

Na avtomobilsko industrijo imamo ljudje kot kupci precej več vpliva, kot si morda mislimo. Ni rečeno, da je končni rezultat posamezniku po godu, pa vendar gre ogromno denarja za zbiranje podatkov o željah in pričakovanjih kupcev ter za analize le-teh. Seveda, če se zaletimo v posamezno drevo (spet iz prispodobe), lahko hitro najdemo njegove slabosti in pomanjkljivosti, ker ni rečeno, da so zbrani podatki reprezentativni, analiza pa zadosti dobra. Tu so seveda še posamezniki v avtomobilskih podjetjih, ki imajo svojo pamet in dovolj vpliva, da nekaj naredijo zavestno tako ali drugače. A to so, kot rečeno, drevesa; gozd se zdi zdrav in iz leta v leto boljši. Pomislite malo in (si) priznajte.

So pa tudi primeri, ob katerih dobiš občutek, da si z drugega planeta ali da si po nekem naključju priletel skozi kako črvjo luknjo iz prihodnosti. Začnimo s kratkimi dejstvi.

1. Denar, ki se je pojavil pred kakimi pet tisoč leti, je nadomestil blagovno menjavo: ni treba nositi gajbe krompirja, da bi jo zamenjal za copate.

2. Neki Cugnot je naredil neki samohod že leta 1771, ki po številnih kriterijih velja za prvi avtomobil, zatorej lahko začetek tovrstne mobilnosti štejemo od takrat.

3. Bell in Grey sta istega dne pred poldrugim stoletjem leti prijavila patent za telefon.

4. Družba je navkljub krizi izrazito potrošniško naravnana in za več osebne varnosti pa tudi iz praktičnih razlogov si je nekdo domislil plastičnih plačilnih kartic, ki so v uporabi že 70 let.

5. Mobilni telefon poznamo že štiri desetletja, tri desetletja je naprodaj.

6. Nekdo je tudi že izumil stroj oziroma aparat, ki zna v zameno za vtaknjeno veljavno plačilno kartico nekaj dati.

7. Nekdo je izumil plačevanje storitev ali dobrin s pomočjo mobilnega telefona.

8. Skoraj dve stoletji in pol so dolga doba in medtem človeštvo proizvede že po 80 milijonov avtomobilov letno. Ti avtomobili morajo zavzeti nek prostor.

9. Lahko rečemo, da imajo skoraj vsi vozniki plačilno kartico in/ali mobilni telefon vedno s seboj.

10. Ljudje smo se domislili parkirišč – odprtih, pokritih, v obliki podzemih garaž ali hiš, majhnih in velikih, lepih in grdih, brezplačnih in dragih.

Do tu je šlo vse na bolje. Potem nastopita monopol in človek, ki že nekaj desetletij ni kupil koledarja. Direktor podjetja Parks 1, denimo, se je odločil, da hoče le »keš«. Povrh je v ekipi, katere cilj je »približevanje popolnosti«, še dobra mera izmuzljivosti in arogance, tako da se popolnosti lahko približuje le s pamfleti na svoji spletni strani.

Ta direktor se ni odločil sebi kupiti narezan kruh v PVC ovoju v Sparu, kar bi imelo vpliv le nanj in morebiti na njegove sostanovalce, pač pa se je zavestno odločil narediti nekaj, s čimer je zavestno zagrenil življenje drugim (konkretno tistim, ki se gibljejo z avtomobilom v Ljubljani in ki jim na koledarju piše letnica 2013). In to verjetno le zato, ker bi se s kartičnim plačilom moral odreči 3 odstotkom pridobljenega denarja.

Pravzaprav bodimo veseli, da nam parkiranja v Parks 1 ni treba plačati z gajbico krompirja.

Življenje je žal sestavljeno iz preveč tovrstnih samovoljnih direktorjev brez koledarja in kompasa. A Slovenci, znani hlapci Jerneji, ob tem rečemo »kaj čmo, tako pač je« in gremo sklonjene glave naprej.

Vinko Kernc