Kako jo nosiš, uniformo?

Aktualnost trditve, da obleka naredi človeka, je že zdavnaj mimo. Se pa lahko vprašam, ali uniforma naredi policista? Verjetno ne, je pa, vsaj tako mislim, zelo pomembno, kako jo nosiš in kako se nosiš, da te imajo za policista.

Pred časom sem ju srečal na ljubljanski želežniški postaji, kraju, kjer policija tako rekoč mora biti. Njo in njega. Ne velika, prej majhna, on z eno roko v žepu in volneno kapo, potisnjeno preveč proti zatilju, ona v malenkost preveliki uniformi, pa s pištolo, katere črni ročaj je nekako malomarno kukal v ljubljanski želežniški svet. Če bi bil tujec, nevajen slovenskih policistov in policistk, bi zlahka spregledal precej skromen in zakrit napis policija. Skratka, oba sta ponujala nekakšno žalostno, nič odločno in vsaj malce spoštovanja vredno podobo. Zdelo se mi je, da sta pravzaprav odsev splošnega stanja in počutja v teh krajih pod Karavankami – apatična, nekako cankarjansko vdana v usodo.

Pred dolgimi leti, pravzaprav desetletji, sva se z novinarskim kolegom, ki je bil tako z jugoslovansko kot tudi kasnejšo slovensko policija pogosto vsaj malce na bojni nogi, peljala od Bostona proti New Yorku. Avto je imel nemško registrsko tablico (eno samo, seveda), kar je bilo za tiste kraje očitno precej neobičajno, saj sem in tja vidijo zgolj kakšen avto s kanadsko registracijo. In seveda naju je kmalu ustavil policist. Obsedela sva v avtu – sodelujta, je bilo zlato pravilo organizatorjev – in čakala. Ko je prišel blizu, mi je bilo tako jasno, zakaj je pametno sodelovati: velik in težak, s pištolo na boku, pa v brezhibni uniformi z zlikanimi hlačami, srajco in kravato. Bil je torej pravi predstavnik zakona in službe, ki ‘varuje  in služi’ (‘to protect and serve’), skratka, takoj je bilo jasno, kdo je kdo. Toda bil je prijazen, še posebej po tistem, ko je ugotovil, da sva tujca, da so dokumenti pravi in urejeni, a je na koncu le priznal, da ne ve, ali se je dovoljeno z nemškimi registrskimi tablicami voziti po cestah njegovega Massachusettsa … Kakorkoli že, še na misel nama ni prišla niti minimalna ignoranca, tudi mojemu novinarskemu kolegu ne – bila sva vljudna, tudi spoštljiva, tako kot se spodobi, ko in če ti nočejo nič hudega.

V slovenski policiji je 5.657 uniformiranih policistov. Ne vem, ali je to veliko ali malo, se mi pa velikokrat zdi (pa ne samo meni), da niso na pravem mestu. Toda to je že druga, gotovo zelo pereča in aktualna zgodba. Ni mi znano, kako se šolajo oziroma pripravljajo na nedvomno zelo zahteven poklic. Domnevam, da bi moralo biti psihološki pripravi namenjenega veliko časa in pozornosti. In upam, da jim povedo oziroma pokažejo, kako se morajo nositi v javnosti. Zdi se mi, da policist, ki po tem svetu hodi z odprto zadrgo na hlačah, srajco, ki mu visi izza hlač in daleč na teme potisnjenim pokrivalom, ne more zbujati kakšnega posebnega spoštovanja, pa čeprav ima pištolo in pendrek za pasom. In seveda obratno: policija se hitreje in laže odloči za pregled človeka, ki navzven deluje malomarno, ali pa se vtakne v avto, ki je videti zanemarjen in pošvedran na vseh koncih in krajih. Zunanja podoba človeka v uniformi je torej pomembna, še bolj to, kako jo nosi, kako se obnaša ipd., skratka treba je jasno in dovolj odločno povedati oziroma pokazati, kdo je kdo. Tega slovenska policija še ni natrenirala tako, kot bi bilo prav, vsaj zdi se tako. In tudi zaradi tega je odnos ljudi do nje manj spoštljiv, manj prijazen in tudi manj zaupljiv.

Ampak vse to je (tudi) posledica dejstva, da je slovenska policija v zadnjih dvajsetih letih poligon politike in političnih strank. Imeti v svojih  vrstah prvega človeka najpomembnejšega represivnega organa v državi je seveda izjemno mamljivo, zato se vrhovi slovenske policije upogibajo pod močnim vetrom političnih sprememb. In ko je tako, se zato, kako se po tem svetu nosijo uniformirani policisti, zmeni malokdo, morda nihče. Žalostno, kajti uniforma lahko naredi policista. Vsaj nekoliko.

Janez Kovačič