Grotesknost avtomobilskega napredka?

Avtomobili imajo veliko vsega, še posebej v premijskih razredih. To je morda navdušujoče, a hkrati tudi frustrirajoče.

Fokus se je premaknil. Ali pa se vsaj premika. Elektronski asistenčni sistemi postajajo novodobno bistvo avtomobilov. So skoraj nekakšni sveti gral – več jih je, srečnejši naj bi bili lastniki oziroma vozniki. Novi avtomobili, še posebej tisti dražji, so nabito polni vsega. Vanje ne sedeš, poženeš motor in se odpelješ. Zahtevajo veliko pojasnil, razlag, še več voznikovega spomina. Kako se je nekdaj dalo živeti in voziti z avtomobili, ni vprašanje za velik denar. Je pa morda razlog za skromen, tudi malce absurden razmislek.

Tekmovanje, še posebej v premijskem avtomobilskem razredu, od koder pa se potem virusno širi tudi v nižje oziroma cenejše, kateri avto oziroma avtomobilska hiša ima v rokah lovoriko najnaprednejše v tem pogledu, postaja vse ostrejše. Pred nedavnim se je rodila nova izvedenka športnega terenca najvišjega razreda z uglednim in uspešnim pedigrejem. V avtomobilski svet je prinesla nekaj zelo zanimivih, verjamem, da tudi pomembnih tehničnih rešitev. Ampak na seznamu serijske in dodatne opreme je tudi nič manj kot 24 elektronskih asistenčnih sistemov! Brez tovarniške pomoči jih tudi najbolj nadarjeni ne morejo zlahka ali pa sploh ne našteti; še oni, ki morajo to vedeti oziroma poznati, morajo proti koncu naštevanja pogledati na seznam. Ni preprosto. In tako se zdi, da je pot do t.i. avtonomnih avtomobilov še bolj široka, tako rekoč odprta na stežaj. Če ne bi bilo tako, se Google in Apple ne bi podajala v investicijsko in (so)lastniško avtomobilsko dirko tako zavzeto in s tako ogromno denarja. Ampak vmes je kakšna malenkost, ki tega vala ne more ustaviti, dokazuje pa tudi nekaj groteskne obsedenosti z (elektronskim asistenčnim) napredkom.

Dobiva se z znancem. Ni mi nerodno priznati: vse tisto, kar nastane v eni izmed germanskih premijskih hiš, ima v malem prstu. Že dolga leta, tudi desetletja. Pogostokrat sta me s sinom spravila v zadrego: motorji, konjske moči, pogoni, oprema, dodatki, cene in še marsikaj tistega, kar spada k avtomobilu, vse to je bila zanju odprta knjiga. Ampak ni ostalo le pri teoretičnem poznavanju vsega tistega, kar so sproducirali tam zgoraj. V garaži je skoraj vedno stal tudi avto te znamke. Pa ne tisti z začetka modelske in censke ponudbe, pač pa najvišjega razreda. Lepo, si rečeš, da je življenje tudi takšno. Ni dano prav številnim.

Pripelje se z limuzinskim prestižnežem, starim vsaj deset ali bolj verjetno dvanajst let. Nič zloščen, toda lepo ohranjen, z osemvaljnikom v nosu, pa s kupom opreme. Ampak doma je parkiran enak model: sveže nov, sicer zgolj s šestvaljnikom, pa nekaj skromnejšim seznamom serijske in dodatne opreme. Prostodušno pove nekaj, kar zmorem zlahka razumeti: avtomobilski metuzalem je za v službo. Z novim noče razburjati, noče zbujati zavisti, socialna občutljivost je v sedanjih časih in tam, kjer dela, zelo priporočljiva. Novinec je za konce tedna, za na lepše in sploh okoliščine, ko ni kakšnih nerodnih vprašanj in podobnega. Metuzalem je znotraj še vedno nobel: usnje na sedežih in armaturni plošči, les, pa seveda avtomatika. Osemvaljnik se v prostem teku oglaša pridušeno, ve se, da še vedno zmore veliko, a tega ni treba razdajati prav vsem. In glej: čeprav skoraj častitljive starosti, ima kar nekaj asistenčnih sistemov. Dal bi skoraj roko v ogenj, da so se pojavili veliko, veliko kasneje, a jih ima. Razlika je le ta, da ne delujejo samodejno, pač pa jih je treba vklopiti ročno. Ko takole pregledujeva vse to, prizna, da nekaterih ali kar večine ni nikoli uporabil. Morda v začetnem navdušenju nad novostmi, ki jih je tedaj ponujal avto. Potem je nanje tako rekoč pozabil – in ostal živ!

Pred leti so v eni od evropskih premijskih hiš priznali, da je povprečna starost kupcev, ki se odločijo za njihov avtomobil, kar 55 let! Veliko, zato je bilo jasno, da bi radi to povprečje znižali. Ampak pri tem trčiš na prej omenjene absurde: zapomniti si vse ali pa vsaj nekaj, kar ponuja oziroma ima sodobni avtomobilski prestižnež, je nekako tako, kot bi si skušal zapomniti večino tistega, kar je zapisano na dva tisoč straneh Vojne in mir. Misija nemogoče, zlahka dokazljivo. In ne zgolj samo za one, ki so že zdavnaj pozabili, koliko delov ima Tolstojeva mojstrovina.

Janez Kovačič