Camp Jeep 2016: ob 75-letnici pra pra dedka Willysa

Dobrodošli, lastniki in ljubitelji Jeepov! Tokrat na severu Španije visoko v Pirenejih.

Lastniki (in vozniki) avtomobilov se delijo na dve skupini; v prvi so tisti, ki imajo avtomobila za od A do B; v drugi, vse bolj marginalni, pa so takšni, ki jim je avtomobil v veselje. V tej skupini so, med drugim, tudi lastniki Jeepov, ki se zbirajo in družijo na vse bolj številnih srečanjih. Edino ‘uradno’ in hkrati največje srečanje na stari celini je Camp Jeep. Prvega so organizirali pred 15 leti, tokratni je bil v španskem delu Pirenejev.

Organizator je JOG, ‘Jeep Owners Group’, torej skupina lastnikov Jeepov, katerim je letos uspelo na štiridnevni dogodek privabiti kakih 2.500 ljubiteljev z okoli 400 vozili te znamke. Evropski Camp Jeep se zgleduje po ameriškem vzorniku Jeep Jamboree (beseda jamboree označuje bučno zabavo), ki so ga prvič organizirali že daljnega 1953 v gorovju Sierra Nevada. Obema je skupno, poleg Jeepov, seveda, da ljubitelji te znamke in njenih avtomobilov v štiridnevnem druženju intenzivno okušajo čustveno plat lastništva Jeepa.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Ker gre za uradno srečanje, je poleg tudi sama znamka Jeep, ki je tudi letos izbranim novinarjem omogočila skusiti delček vzdušja tega srečanja. Jasno, na prvem mestu z vožnjami. Na voljo so bili vsi modeli, a se je zdel Wrangler, ki so ga dodelili slovenski posadki, izbira z najbolj izrazito rdečo nitjo; Wrangler je naslednik serije CJ, ta pa je takoj po vojni nastal iz vojaške različice. In mimogrede: letošnji Camp Jeep je potekal natanko tistega dne, ko je minilo 75 let, kar je prvi serijski vojaški Willys MA pripeljal s proizvodne linije.

Wrangler je daleč od idealnega vozila za vožnjo po avtomobilski cesti, začenši z aerodinamiko, ki daje pri dovoljenih 120 kilometrih na uro 2,8-litrskemu turbodizlu s 147 kilovati (200 ‘konj’) precej dela. Toda zavetje pred dežjem, ki nas je pozdravil, je enako učinkovito kot pri limuzinah. Prava zabava pa se je pričela, ko smo prišli ob vznožje Pirenejev: resda nismo ubirali poti gorskih koz, smo pa kar dobro izkoristili podvozje in pogon in nekaterih odsekov brez tovrstnega ‘orodja’ ne bi mogli premagati. Hribi tega pogorja, izjemno redko poseljeni, so bili prav nič poletnemu vremenu navkljub čudovita kulisa tega dogodka in te vožnje.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Glavno ali osrednje prizorišče dogodka je bilo ob umetnem jezeru, dobrih 60 kilometrov južno od mini državice Andora. Jeep je tja na ogled pripeljal nekaj konceptnih vozil, med njimi tudi strupeno zelen Trailcat. Nezmotljivi Jeep na pogled, pod kožo pa zverina s podvozjem z daljšimi hodi koles in s prisilno polnjenim motorjem Hemi z zelo glasnimi 520 kilovati (707 ‘konj’!!) ter 880 Njutonmetri. Dokler nekemu Rusu ni uspelo uničiti menjalnika, je bil Trailcat nenehno v pogonu in takrat dvigoval tisto malo prahu, ki ga je sonce iztrgalo blatu.

Toda tudi Comanche ni ostal neopažen. V osnovi Renegade, a spremenjen v pickup z enojno kabino in zgolj s preko cevnega okvirja razpeto platneno streho se zdi pripravna zadeva in čisto mogoče je, da se pojavi na koncu proizvodnega traku, če bo odziv morebitnih kupcev zadosti dober.

Za drugi del voženj smo v roke dobili volanski obroč travniško oranžnega Renegada. Hitro je dokazal svojo resnost – teoretično z gumbom za reduktor ter za prilagoditev mehanike različnim (terenskim) podlagam, praktično pa s tem, da Wrangler pred nami ni bil na izbrani poti nič bolj učinkovit. In na izbranem terenu nič hitrejši.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Za marsikoga največja poslastica pa so bili, poleg voženj, razstavljeni starodobniki te znamke vse od vojaškega medvojnega Willysa do Cherokeeja in Grand Cherokeeja, ki se ju še dobro spomnim kot testnih vozil v sredi devetdesetih let. Kako čas leti … Ker jih je bilo nekaj moč preskusiti, sem seveda pričel čisto na začetku Jeepove časovne premice, pri letniku 1944. Willys MB je z današnjimi očmi zastarela kanta, a se zlahka vidim kot lastnik enega takšnih. Veliko zabave in nič kazni za prehitro vožnjo. Skoraj enako tehnično primitivna sta Jeepster, dvokolesno gnani Jeep, namenjen takrat novim (mlajšim) kupcem, in celo CJ-7 iz leta 1979, katerega 6-valjnik je presenetil s prožnostjo – pustil se je povsem brez stresa za voznika in stroj speljati v 3. (od štirih) prestavi. Toda volan, podvozje, zavore in upravljanje nasploh so v vseh treh primerih zahtevali precej pazljivosti, nežnosti in občutka za mehaniko. Pa vendar – kljub temu še danes odlično predstavljajo osnovno poslanstvo civilnih Jeepov, ‘iti kamorkoli in početi karkoli’. Jeep je tudi (ali predvsem) zaradi njih postal ikona terenskega vozila. In da spomnim: Jeep je zakoličil pojem osebnega terenskega vozila in v naslednjih 75 letih pisal pravila igre v tem avtomobilskem razredu. Ni čudno, da ima toliko pristašev – samo JOG ima 75 tisoč članov v 24 državah!

Vinko Kernc

Foto: VK, Saša Kapetanovič