Dacia Lodgy Stepway 1.5 dCi 110 Prestige

Dacia Lodgy Stepway Prestige: ne preveč velik oziroma dolg, obarvan v bleščečo modro barvo, s karoserijskimi dodatki, ki spominjajo na kakšnega športnega terenca, in s prostorom za ne preveč razvajeno sedmerico.

Sedemsedežnik iz Pitestija

Nekoč, ko je bil novomeški Revoz še IMV, so bile romunske Dacie problematični nadomestki francoskih Renaultov. Sedaj je Dacia tudi (zahodno)evropska zgodba o uspehu, nič izmišljena in verodostojna. In Dacie niso problematični nadomestki. Tudi Lodgy ne.

Ampak najprej nekaj številk za potrditev zgodbe o uspehu: v zadnjih desetih letih je romunska tovarna (tako kot Revoz je v lasti Renaulta) iz sploh ne tako zakotnega Pitestija v Evropi in Sredozemlju prodala 3,5 milijona vozil. V letošnjih desetih mesecih je iz te hiše pripeljalo malenkost več kot 290 tisoč avtomobilov ali dobrih 10 odstotkov več kot v primerljivem lanskem obdobju. Toliko o dejstvih.

Lodgy je sedemsedežni enoprostornik, ko sta dodani še oznaki Stepway in Prestige, je to navzven nekoliko drugačen, najbolje opremljen in seveda tudi najdražji Lodgy. Neverjetno je, kaj naredi barva: modra (Azurite) dobre štiri meter in pol dolgega oglateža nekako priljubi, plastične obrobe blatnikov, pragov in maske, zaščita prednjega in zadnjega dela podvozja iz nesvetlečega kroma pa mu dajejo nekaj terenskega značaja (na to namiguje tudi centimeter večja oddaljenost od tal kot pri običajnem Lodgyju). Romunska tovarna tudi z Lodgyjem dokazuje, da gre po poti češke Škode: ko je ta pristala v naročju Volkswagna (1998), je šlo samo še navzgor – v vseh pogledih. In točno to se dogaja tudi z Dacio in Daciami.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Enoprostorniki na večini evropskih trgov – tudi slovenskem – že nekaj časa izgubljajo tržno bitko s raznovrstnimi športnimi terenci in zato Lodgyju spogledovanje z njimi ni mogoče vesoljno zameriti. Tedaj, ko je nastal (leta 2012), je bilo to že precej očitno, ko se je rodila varianta Stepway (lani), pa še toliko bolj. A poti nazaj očitno ni bilo, kar je po svoje razumljivo, saj ima romunska tovarna v svoji ponudbi zelo uspešnega športnega terenca po imenu Duster. Ampak povsem verjetno je, da Romuni z Lodgyjem niso ciljali zgolj na precej zahtevne evropske trge, pač pa tja proti bistveno manj razvitim in manj zahtevnim azijskim in južnoameriškim trgom. Morda.

Tako ali drugače, sedem sedežev je postavljenih v tri vrste. Zadnja dva – v bistvu je to klop za dva – sta težko dostopna, kar pa ni kakšne vesoljna novost. Seveda nista namenjena odraslim, pač pa otrokom, pa še ti, če so malo večji, grizejo kolena. Zlaganje druge sedežne klopi je nerodno in težaško opravilo in se lahko zgolj nostalgično spominjaš, kako imajo to narejeno nekateri enoprostorniki (ali vsaj križanci), s katerimi pa se Lodgy ne more primerjati. Zložena klop razkrije kar nekaj ostrih robov, nekaj, česar že precej časa nismo (več) vajeni … Toda prtljažnik je tako rekoč izjemen, kot pri kakšnem kombiju. Jasno – ko je postavljenih vseh sedem sedežev, je zadaj za prtljago bolj tesno, a ni izjemne krize. Ko je druga sedežna klop zložena, pa je morje prostora. Čisti plus.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Drugače pa sta notranjost in armatura znova v znaku diskretne modre barve: šivi na sedežih so modri, prav tako obrobe zračnikov, merilnikov, tudi volan ima modri dodatek in še kakšna druga malenkost je v tej barvi. Kakšnih posebnih ali izrazitih ergonomskih zamer ni, čeprav je jasno, da bodo v Pitestiju še nekaj časa hodili v šolo, da bo kljub vsemu le nekaj bolje kot je sedaj. Opazen je napor narediti avto, ki bo z lahkoto vozil vštric s konkurenti. Lodgyju to kar solidno uspeva, a verjetno povsem jasno, da je eden njegovih največjih adutov cena in zato tisto o šolskih klopeh … Je pa kakšna malenkost, ki te znova vrne v drugačne in preproste čase, recimo odpiranje stranskih oken na zadnjih dveh sedežih (odpira jih lahko tudi elektrika, a seveda za doplačilo). Rešitev nikoli ni izgubila svojega smisla in tisti, ki jim je zaukazano življenje tam zadaj, bodo znali prav to malenkost v vročem zelo ceniti.

Dizelski štirivaljnik ustreza značaju tega avtomobila – nič izjemnega ne v dobrem ne v slabem. Ko je avto polno naložen, je za ohranjanje kolikor toliko znosne oziroma sprejemljive živahnosti nujno delo s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Enoprostornik je že po razredni definiciji namenjen umirjenim, torej tudi družinskim prevozom in zato mu je nekaj hitrejša vožnja med ovinki toliko pogodu, kot kakšnem maranellskemu bolidu sneg pod kolesi. Je pa podvozje solidno udobno, se zmore zgledno boriti s slovenskimi cestami (ker so zvečine podobne romunskim?!), smerna stabilnost je neproblematična, občutljivost na bočni veter seveda nekaj manj. Zdi se, da Lodgyju veliko bolj ustreza dizelski kot pa bencinski pogon, še posebej, ko so v programu dolge oziroma daljše vožnje. Poraba? V tem primeru znova (in kolikokrat doslej že!) ne spregledaš (pre)velike razlike med tistim, kar obljublja tovarna, in onim, kar kažejo številke: realna povprečna poraba je okoli 6,5 litra (pa vsaj pol litra več ob polno naloženem avtomobilu) oziroma skoraj dobra dva litra več kot sporočajo iz Pitestija. In da te jutranje zaganjanje motorja znova spomni na davne (dizelske) čase, je še eno nesporno dejstvo.

Lodgy seveda ni problematični nadomestek. Toda upoštevaje nekatere pridevnike – najbolje opremljeni, najimenitnejši in s tem najdražji – je kljub vsemu še nekoliko prerobat. Nekaj loščenja, takšnega in drugačnega, mu gotovo ne bi škodilo. Toda očitno je, da zmore pomanjkljivosti uspešno nadomestiti s ceno. Nekaj, kar šteje tudi v avtomobilsko razvajenem delu Stare celine.

Janez Kovačič

Odčitki in meritve

Okoliščine meritev: temperatura okolice 22° C – suha cesta – stanje števca prevoženih kilometrov 6.820 – menjalnik v 6. prestavi  – gume 195/55 R 16 Continental Conti Ecocontact 5 XHL

Poraba in trušč

60 km/h, 1.200/min: 2,8 l/100 km – 93 dB

100 km/h, 1.800/min: 4,9 l/100 km – 90 dB

130 km/h, 2.500/min: 5,5 l/100 km – 92 dB

160 km/h, 3.000/min: 7,5 l/100 km – 94 dB

Testni krog: 6,4 l/100 km

Pohvale

+ izboljšanje imidža

+ cena

+ zunanjost v modri barvi

+ odpiranje zadnjih stranskih oken v tretji sedežni vrsti

+ splošna prostornost

+ velik prtljažnik

Graje

– neroden dostop do zadnjih sedežev

– nerodno in težaško zlaganje zlaganje sedežev v 2. vrsti

– splošna robatost

Na kratko

Dacia Lodgy v opisani izvedbi je sedemsedežnik za ceno, ki na slovenskem trgu nima konkurence. A ima ostro konkurenco tedaj, ko šteje avtomobiliska civiliziranost oziroma omika, kajti v nekaterih pogledih je (še) pregrob in malce neotesan. A pred Dacio so, če se svet ne bo podrl, kar obetavni časi.

Cene

Dacia Lodgy Stepway 1.5 dCi 110 Prestige:  14.690 evrov

Testni Dacia Lodgy Stepway 1.5 dCi 110 Prestige: 15.470 evrov

(Če ni drugače označeno, so navedene cene z uradnega cenika in ne upoštevajo posebnih akcijskih ponudb.)

Tehnični podatki (proizvajalec)

Motor: 4-valjni – dizelski – turbopuhalo – neposreden vbrizg – gibna prostornina 1.461 cm3 – največji navor 260 Nm pri 1.750/min – največja moč 80 kW (109 KM) pri 4.000/min

Pogon: ročni menjalnik (6) – pogon spredaj

Voz in obese: limuzinski kombi – samonosna karoserija, 5 vrat, 7 sedežev – spredaj pomožen okvir, posamične obese, vzmetne noge, trikotna prečna vodila, stabilizator – zadaj poltoga prema, vijačne vzmeti, teleskopski blažilniki – volan z zobato letvijo, hidravličen servo – gume 195/55 R 16 Continental Conti Ecocontact 5 HXL

Mere: dolžina 4.522  mm – širina 1.767 mm – višina 1.661 mm – medosna razdalja 2.810 mm – najmanjša razdalja od tal 120 mm – rajdni krog 11,1 m – prtljažnik 270/827/2.617 l – posoda za gorivo 50 l

Mase: vozilo 1.262 kg – dovoljena skupna obremenitev 640 kg – dovoljena obremenitev strehe 80 kg

Zmogljivosti: največja hitrost 177 km/h – pospešek 0-100 km/h 11,2 s – poraba (kombiniran cikel) 4,4 l/100 km – izpust CO2 105 g/km

Foto: JK