Avtomobilski teden 9, 2018

Predsednik kitajskega Geelyja je postal največji posamični delničar nemškega Daimlerja AG.

Nič novega: Kitajska je velesila, pa ne le v politiki. Avtomobili oziroma avtomobilska industrija jo je vedno zanimala, v zadnjem času tudi lastniško. To potrjuje tudi zgodba na relaciji Daimler AG-Geely.

Kitajski Geely, ki ima v lasti ‘švedski’ Volvo, je lani novembra predlagal, da bi preko posebnega aranžmaja postal petodstotni lastnik nemškega Daimlerja AG., pri čemer sploh niso skrivali, da jih posebej zanima tehnologija električnega pogona. V Stuttgartu so to tedaj zavrnili in vljudno predlagali, naj se Kitajci odpravijo na borzo in tam kupijo kolikor in kar si želijo. In ti so sedaj to tudi storili.

Li Shufu, predsednik in največji lastnik Geelyja, je postal tudi lastnik 9,69 odstotka vrednosti Daimlerja AG, za to pa je odštel kar devet milijard dolarjev. S tem je postal največji posamični delničar nemške družbe in tako prehitel Kuvajt, ki ima v svojih rokah 6,8 odstotka nemške avtomobilske tovarne. To, da imajo Kitajci v lasti tudi britanski Lotus, ki je butična avtomobilska hiša, je ob tem komaj omembe vredno …

***

Diesel-Gate ne spreminja le nemške avtomobilske industrije in z njo Nemčije, posredno spreminja marsikaj drugega.

Nemčija je zadnja leta povzročitelj in hkrati vodilna država pri uvajanju sprememb, ki bistveno vplivajo na avtomobilsko industrijo. Diesel-Gate je tako rekoč tektonsko pretresel korporacijo Volkswagen, posredno pa sprožil plaz, ki ga utegnejo najbolj in najprej občutiti prav Nemci in Nemčija.

Zgodba z upravnim sodiščem v Leipzigu je znana: nemška mesta smejo v boju za čistejše okolje in boljši zrak omejevati ali celo prepovedati promet z avtomobili, ki jih poganjajo dizelski motorji. To je seveda velika zmaga varuhov okolja, pri čemer ta hip sploh ni jasno, kako naj bi odločitev uresničili. Zanimiva je izjava župana Stuttgarta, torej mesta, v katerem sta doma Daimler AG (Mercedes-Benz) in Porsche, ki ju utegne odločitev sodišča tako ali drugače precej prizadeti. Dejal je, da bodo odločitev seveda spoštovali, ampak pot do njene uresničitve je zapletena. In to, kar je povedal, si verjetno mislijo tudi župani drugih nemških mest, pa naj bodo zagreti zagovorniki ali nasprotniki tistega, kar so odločili sodniki. Kaj je pri tem zanimivo in celo malce presunljivo, kaj pomeni to za nas?

Moč in s tem pomen avtomobilske industrije v najpomembnejši evropski državi sta izjemna. Od nje in z njo živi vsak sedmi ali morda šesti Nemec oziroma prebivalec. IG Metall je največji in najmočnejši nemški sindikat, ki ob tem združuje tudi delavce v avtomobilski industriji. Skratka, to je sila, ki je ne moreš in ne smeš podcenjevati in to zelo dobro ve tudi nemška politika, še posebej kanclerka. Pa vendar so okoljevarstveniki, ki jim v Nemčiji pravijo zeleni, dosegli pomembno zmago in s tem spravili avtomobilsko industrijo v precej zagaten položaj. In sedaj vprašanje: bi se lahko kaj takšnega zgodilo pri nas? Težko. Bolj prav bi se bilo vprašati, ali bi se (bo) to zgodilo denimo v ZDA, ki so tudi pomembna avtomobilska država v smislu produkcije in potrošnje? Če se spomnim, kako je Bush mlajši reševal General Motors in Chrysler v času zadnje krize (obe tovarni sta dobili obilno državno pomoč, ki sta ju tudi vrnili), je takšna možnost dokaj majhna. Nemci nam in vsemu svetu kažejo, kako v resnici deluje tisto, čemur pravimo urejena in povrh pravna država – pa interesi najmočnejših gor ali dol!

Za nas utegne imeti odločitev nemškega sodišča zelo otipljive in problematične posledice. V Nemčiji naj bi prepovedali oziroma omejili vožnjo avtomobilov, ki imajo vgrajene starejše dizelske motorje, vključno tiste z dizelskim normativom Euro5. Ko se je septembra 2015 začela kriza Diesel-Gate, se je začelo ohlajati tudi evropsko navdušenje nad dizelskimi motorji oziroma avtomobili. Lani so v Nemčiji prešteli, da imajo tovarne v skladiščih neprodanih okoli 300 tisoč novih avtomobilov z dizelskim motorjem Euro5! To zanesljivo pomeni, da bo del teh avtomobilov našel pot tudi na slovenski trg, saj utegnejo biti cene bistveno nižje kot so (še) sedaj. Ko se bo začel še eksodus starejših nemških (in drugih) dizlov – sedaj vse kaže, da ne bodo omejevali le vožnjo avtomobilov z dizelskim motorjem Euro6, ki so v ‘veljavi’ od predlanskega septembra – bodo vzhodno- in tudi srednjeevropske države postale priročno odlagališče za avtomobile, ki jih Nemci nočejo več. Je treba napisati, kaj bi morala Slovenija storiti, da se to ne bi zgodilo?!

***

V Rimu naj bi do leta 2024 prepovedali uporabo vozil z dizelskimi motorji.

Saga z odločitvijo nemškega sodišča se preliva po vsej Evropi. Občutijo jo tudi v Italiji in tudi v prestolniškem Rimu.

Tam so se odločili, da bodo avtomobilom z dizelskimi motorji pomahali v slovo do leta 2024. Pravzaprav naj bi to veljalo predvsem za središče mesta. V Rimu že dolgo ugotavljajo, da onesnažen zrak, ki ga niso zakrivili zgolj avtomobili, resno načenja številne zgodovinske znamenitosti. Vsi dosedanji poskusi, da bi nekako zajezili promet, niso prinesli kakšnih posebnih učinkov in zato mestne oblasti pravijo, »da se je treba tega problema lotiti bolj resno, to pa pomeni, da moramo zbrati dovolj poguma za sprejem ostrejših omejitev.« Kaj naj bi to pomenilo, še ni znano in verjetno še nekaj časa ne bo.

Sicer pa so se v italijanski prestolnici pred časom lotili omejevanja prometa tudi tako, da je bilo na določen dan prepovedana vožnja z avtomobili z določenimi številkami. »Prijem« smo nekoč poznali tudi pri nas (t.i. sode oziroma lihe registrske številke), ampak v rajnki državi je bil uveden iz povsem drugačnih razlogov. Toda Italijani oziroma premožnejši prebivalci Rima so se tej zadregi zlahka izognili z nakupom rabljenega vozila z ustrezno registracijo. Skratka, rimske mestne oblasti čaka pri izpolnitvi napovedane zaveze še veliko veliko dela.

Janez Kovačič