Avtomobilski teden 29, 2024

Autobiachi A 112 je bil vsega 323 centimetrov dolg avtomobil, ki je nastajal od leta 1969 do 1986.

Resno obujanje Autobianchija in Innocentija?

Tam sredi zime, še bolj pa na začetku pomladi se je razvnela zanimiva in na trenutke tudi ostra debata med človekoma, ki sta povsem na vrhu: Giorgia Meloni je kot predsednica italijanske vlade očitala Carlosu Tavaresu, prvemu operativnemu človeku koncerna Stellantis – njegov sestavni del je tudi Fiat oziroma skupina FCA – da nekako ne zaupa italijanski avtomobilski industriji. Že tedaj je bilo jasno, da vse ne bo ostalo le pri besedah. Očitno v italijanski izvršni politiki razmišljajo nekoliko drugače kot pri Steliantisu.

Eden izmed znakov, ki so dokazovali, da na relaciji Rim-Amsterdam (tam je formalni sedež koncerna) ni pravega sožitja, je bil ‘zaplet’ pri imenovanju nove Alfa Romeo. Ta je sedaj Junior, na začetku je bil Milano. Do spremembe naj bi prišlo predvsem zaradi tega, ker po italijanski zakonodaji – vsaj doslej še ni bilo zaslediti, kateri zakon naj bi to izrecno prepovedoval/dovoljeval – na tujem izdelani avtomobili (izdelki) ne smejo nositi italijanskih imen. Znano je, da Junior alias Milano nastaja na Poljskem. Giorgia Meloni je tam spomladi dala jasno vedeti, da si želi povečati obseg izdelave avtomobilov v Italiji z lanskih okoli 800 tisoč vsaj na milijon. Carlos Tavares, človek, ki ima za seboj uspešno poslovno kariero (nekoč prvi mož skupina PSA, ki je tudi pri Stellantisu, pa drugi človek Renaulta v času Carlosa Ghosna ipd.), se o tem ni zelo jasno izrazil. To je pomenilo, da ni enakega mnenja kot voditeljica italijanske vlade, pri čemer je jasno, da je pogled politike na predlog občutno drugačen kot pogled tistih, ki so v vrhu Stellantisa. In ker tega ni bilo mogoče prezreti, sedaj iz Rima prihaja ideja o obuditvi nekaterih znanih, toda že skoraj pozabljenih italijanskih avtomobilskih imen, pri čemer naj bi pomagali tudi Kitajci.

V mislih sta predvsem ali za sedaj Autobianchi in Innocenti, dve imeni, ki sta bili pred dolgimi desetletji znani in relativno dokaj uspešni tudi v naših prostorih. Kaj naj bi s tem dosegli, še ni znano, pri čemer drži, da sta Autobianchi in Innocenti še vedno v lasti Fiata oziroma posredno FCA. Se piše novo poglavje avtomobilske zgodovine vsaj na Apeninskem polotoku?

***

Olaf Scholz prihaja v Beograd z mislimi na potrebe nemške avtomobilske industrije.

Srbija, Olaf Scholz in litij

Srbija je ena izmed tistih razmeroma redkih evropskih držav, ki vzdržuje tesne odnose z Rusijo, hkrati pa si menda želi tudi v Evropsko unijo (EU). EU in Rusija vse od ruskega napada na Ukrajino nimata tako rekoč nobenih uradnih stikov. Srbija torej sedi na dveh stolih, pri čemer se pogosto zdi, da njen predsednik Aleksander Vučić spretno izkorišča neenotnost EU glede širitve na Balkan. In včasih mu oziroma jim v naročje pade nekaj, kar utegne izboljšati pozicijo Srbije v odnosu do EU in še posebej Nemčije.

Konec tedna pripotuje v Beograd nemški kancler Olaf Scholz. Nenapovedano, kajti obiski na tako ravni so načrtovani na dolgi rok. Zakaj prihaja Nemec k Vučiću tako rekoč na vrat na nos? Gre za litij, ki je zelo pomemben pri izdelavi baterij vseh vrst, seveda tudi tistih, ki poganjajo električne avtomobile. V Srbiji imajo rudnik litija Jadar, ki pa ne obratuje, je pa sestavni del projekta, ki naj bi tekel pod patronatom mednarodnega konglomerata Rio Tinto. V omenjenem rudniku naj bi ob polni zmogljivosti pridobili skoraj 60 tisoč ton litija letno, tega pa naj bi izvažali v EU in tudi Nemčijo. Toda vse ne gre gladko. Že pred leti so odprtju rudnika ostro nasprotovali okoliški prebivalci, saj dokazujejo, da gre za okolje nevarno oziroma problematično industrijsko dejavnost. Prav zaradi tega so ponovno odprtje rudnika prestavili, toda projektu se srbska država kljub vsemu le ni odpovedala. Olaf Scholz dobo pozna težo nemške avtomobilske industrije, očitno so ga ustrezno poučili tudi o pomembnosti litija in zato prihaja v Beograd. Kaj bo prinesel s seboj, kaj ponuja oziroma kaj bo obljubil, je ta hip seveda povsem neznano. Ampak že to, da prihaja tako na hitro, pomeni, da bo v njegovi prtljagi marsikaj zanimivega za Srbijo. Tako to gre.

***

Pariški avtomobilski salon v znaku pričakovanja.

Pariz 2024 z obetavnimi napovedmi

Avtomobilski saloni, takšni, kot smo jih poznali nekoč in so bili – vsaj tisti največji – nekakšen vrhunec ali uvod v avtomobilsko dogajanje, so menda preteklost. To je še najbolj očitno postalo letos spomladi, ko so organizatorji dokončno oziroma nepreklicno odpovedali prihodnji ženevski avtomobilski salon. Na drugi strani pa zlasti velike avtomobilske razstave na Kitajskem, predvsem v Pekingu in Šanghaju, dokazujejo, da le imajo prihodnost. Morda nekaj upanja še obstoječim evropskim avtomobilskim salonom vlivajo novice, ki se pojavljajo te dni.

Letos jeseni oziroma konec oktobra bo na sporedu pariški avtomobilski salon. Na ogled je vsako drugo leto, in sicer se izmenjuje z nemškim IAA, ki se je pred leti iz Frankfurta preselil v bavarski München. Kot piše Reuters, naj bi bila letošnja pariška avtomobilska prireditev dokaj dobro obiskana. Tako naj bi svojo prisotnost že potrdil koncern Volkswagen s skoraj vsemi tovarnami, ki jih ima pod svojim okriljem, zraven bodo tudi Renault in koncern Stellantis, ki ima na skrbi nekdanjo skupino PSA (Peugeot, Citroën). Vse kaže tudi na prisotnost južnokorejske avtomobilske skupine Hyundai (zraven je tudi Kia), ta hip pa je nejasno, kako razmišljajo kitajske avtomobilske hiše in kako se bodo odločile japonske avtomobilske tovarne. Upoštevaje ovire, ki kitajskim avtomobilskim izdelovalcem postavlja Evropska unija (EU), pa ob dejstvu, da so zanje evropski trgi vendarle zanimivi, je povsem verjetno, da bo letošnji oktobrski pariški salon razmeroma zanimiv in raznovrsten. Upanje torej ostaja.

Janez Kovačič