Avtomobilski teden 26, 2016

Morda Volkswagen v aferi ‘Diesel-Gate’ že vidi luč na koncu tunela.

Volkswagen morda zaključuje zgodbo o slovitem škandalu ‘Diesel-Gate’. Vse kaže, da se je pogodil z ameriškimi oblastmi. Vsaj za ta del bo moral odšteti nekako 13,6 milijarde evrov. Ogromna vsota tudi za največji avtomobilski koncern na obli. Ocenjujejo, da je to vsaj štiri milijarde evrov več, kot so računali v Wolfsburgu.

Toda tudi po tistem, ko bo ta denar ‘sedel’ na račune številnih Američanov – ti bodo dobili od 4.000 do 8.000 tisoč evrov odškodnine, povrh pa jim bo VW bodisi ustrezno popravil avtomobil ali pa ga odkupil – afera še ne bo končana. V ZDA je pač tako, da je zaščita potrošnika izjemna. Pred desetletjem, ko se je v podobo zgodbo zapletel Ford z gumami, ki naj bi bile krive za številne nesreče in tudi smrtne žrtve, odškodnine pa so bile prav tako izjemno visoke, so tri ameriške avtomobilske korporacije – ob Fordu še General Motors in tedaj še samostojni Chrysler – predlagale spremembe te zaščitne zakonodaje. Dokazovale so, da so kazni izjemno visoke in lahko uničijo tudi korporacije, ki se zdijo neuničljive. Ni sem jim posrečilo. Sicer pa z one strani tako ali tako prihajajo novice v smislu ‘saj ni mogoče’ in ki dokazujejo, da Američani zelo samosvoje razumejo marsikaj tistega, kar mora biti povsem razumljivo triletnemu otroku. Ampak to je že druga zgodba. Dejstvo torej je, da VW morda vidi luč na koncu tunela, a ne ve, koliko ga bo to stalo. Povsem verjetno je, da bo nosil tovrstno lovoriko med izdelovalci avtomobilov, precej pa utegne zaostati za drugimi primeri. Pred dobrimi petnajstimi leti so ameriške oblasti podobno kaznovale štiri velike tobačne tovarne, ker so prikrivale zdravstvene težave, ki jih lahko povzroči kajenje. V petindvajsetih letih bodo morale plačati skupaj 206 milijard dolarjev odškodnin in poravnav. Res je, da se zaradi tega obseg kajenja ni bistveno zmanjšal, a denar le prihaja na zelo različne račune. Kje si, draga združena Evropa?!

Menda se dizelskemu pogonu na evropskih trgih piše vse slabše.

Delež avtomobilov, ki jih poganja dizelski motor, je v evropskih državah zelo različen, pogosto presega tudi 50 odstotkov. Veliko. Tudi zaradi tega je goljufija, ki si jo je privoščil Volkswagen s svojimi dizelskimi motorji, tako odmevna. A pravijo, da se bodo okoliščine spremenile. Vsaj tako je zapisano v študiji, ki so jo pripravili pri agenciji AlixPartners. Do leta 2030 naj bi se torej delež novih avtomobilov z dizelskim agregatom na evropskih tleh zmanjšal na vsega devet odstotkov! Hkrati naj bi se bistveno povečala prodaja električno gnanih avtomobilov, saj naj bi njihov tržni delež do omenjenega leta narasel na okroglih 20 odstotkov. Seveda naj bi se zmanjšalo tudi število tovarn, v katerih nastajajo vozila bodisi z bencinskim bodisi z dizelskim motorjem – lani jih je bilo 62, leta 2022 naj bi jih bilo ‘le’ še 55. To so torej napovedi. Če bi upoštevali trenutno dogajanje na trgu električnih avtomobilov, potem se zdijo napovedi precej utopične. Toda pred dobrim letom, ko je bila afera ‘Diesel-Gate’ še velika skrivnost, se je zdelo, da je priljubljenost dizelskega pogona vsaj na Stari celini nekaj, kar se ne bo prav kmalu spremenilo. Res je, da so poganjali dvomi o ekološki neproblematičnosti teh agregatov in da so bili na oni strani Atlantika nad dizli toliko navdušeni kot Evropejci nad ‘električarji’. Ampak v kratkem času se je marsikaj spremenilo, tako rekoč obrnilo na glavo. Ali se bodo napovedi uresničile, je zapisano kdo ve kje, a nekaj je povsem nesporno: dizel nikoli več ne bo tisto, kar je še lani bil. Vsaj v Evropi ne.

Ebbw Vale so obnovili z evropskim denarjem …

In za konec še ‘Brexit’. Avtomobilska industrija, še posebej tista, ki dela na Otoku, je bila previdna in skeptična že veliko prej, preden se je zgodilo, kar se pač je. Nove napovedi so še za odtenek bolj črnoglede, kot so bile, čeprav se v tem času ni še nič spremenilo – in se po vsej verjetnosti še nekaj časa ne bo. Posel je tako kot denar plaha ptica in v tem ni nič posebej novega. Toda če gledaš na ‘Brexit’ z nekakšnega občega, naj rečem človeškega zornega kota, še posebej s slovenske perspektive, se ti mora zdeti, da imamo podobno izkušnjo. Ko je razpadala rajnka država in se nova še rodila ni, se je zdelo, da nas na tej strani Kolpe čaka en sam raj. Med in mleko, skratka. Bilo je veliko pretiravanja, veliko povsem netočnih napovedi – kar je seveda razumljivo – še več ‘analiz’, kako je bilo. Sedaj, ko imamo za seboj četrt stoletja, lahko ocenimo oziroma stehtamo, kaj je bilo realno in kje so nas prepeljali žejne čez vodo. In nekaj podobnega se je dogajalo v Združenem kraljestvu, ki, to le mimogrede, postaja vse bolj razdruženo. Kampanja je bila na trenutke umazana in groba, predvsem pa lažniva, garnirana s pretiravanjem in povsem zavajajočimi ‘dejstvi’. Tako je Boris Johnson, eden izmed idejnih vodij ‘Brexita’, govoril o EU nekako tako, kot so nas učili o prvi Jugoslaviji – ki naj bi bila ječa narodov … Sicer pa marsikaj pove naslednja zgodba, objavljena v slovitem Guardianu. Ebbw Vale je majhno mestece v Walesu, točno tam, kjer so večinsko glasovali za izstop. Pred leti so nekdanje zanemarjeno rudarsko mestece skoraj povsem obnovili, polepšali, skoraj civilizirali – denar je prišel iz EU. Ko so meščane spraševali, zakaj so bili za ‘Brexit’, je prav tako večina menila, da od ‘Evrope’ tako ali tako nimajo nobene koristi …

Janez Kovačič