Avtomobilski teden 25, 2016 Avtomobilski teden 25, 2016
Zgodilo oziroma dogajalo se je že prejšnji teden, a je časovna distanca nujna, saj tako postanejo stvari bolj jasne. Konec prejšnjega tedna so se... Avtomobilski teden 25, 2016
Srečanje voznikov in ljubiteljev motociklov Harley-Davidson je dokaz, da po zunanjosti ne smeš soditi.

Srečanje voznikov in ljubiteljev motociklov Harley-Davidson je dokaz, da po zunanjosti ne smeš soditi.

Zgodilo oziroma dogajalo se je že prejšnji teden, a je časovna distanca nujna, saj tako postanejo stvari bolj jasne. Konec prejšnjega tedna so se v Portorožu zbrali vozniki in ljubitelji slovitih ameriških motociklov Harley-Davidson. Sedaj je očitno, da je bila to velika veselica, skoraj praznik, ki so ga bili seveda veseli ‘bajkerji’, pa tudi vsi ostali, verjetno še najbolj gostinci, hotelirji in številni drugi.

Ampak začelo se je skoraj groteskno: po portoroški glavni ulici so se vozili predvsem osiveli, trebušasti ‘harlejisti’, torej ‘fotri’ v ne tako dobri kondiciji. Z njimi so bile seveda tudi ‘mame’, ki so okobal težko sedle na sicer nizke Harley-Davidsone, še nekaj težje pa razjahale. Če bi malce pretiraval – in zanesljivo nisem bil edini, ki je bil presenečen nad povprečno starostjo tistih motociklistov, ki so se pripeljali na portoroško srečanje – bi rekel, da so imeli v domu ostarelih nekakšen motociklističen športni dan. Dan, ki jim je popestril sicer enolično življenje, potem pa nazaj v varno zavetje organizirane zdravstvene oskrbe, hrane in vsega drugega, kar pač prinaša starost. Zdelo se je, da je uporništvo kot ena izmed bistvenih sestavnih vsega tistega, kar (je) pomeni(l) Harley-Davidson – in to je pred dolgimi desetletji izjemno upodobil Marlon Brando v filmu Divjak, nekoliko drugače pa ga je dopolnil pozabljeni Peter Fonda v skoraj kultnem filmu Goli v sedlu – že zdavnaj pozabljeno, ohranjeno zgolj na porumenelih fotografijah zaprašenega albuma. Ampak to je predvsem vtis. In vse kaže, da zelo zelo napačen.

Harley-Davidson ni poceni motocikel. Tudi na portoroških ulicah je bilo slišati, da je v izrazito motociklističnem smislu nič več (ali manj) kot – kanta. Ampak s temi dragimi kantami se vozi na tisoče ljudi in to predvsem takšni oziroma tisti, ki so v Portorožu najprej rezervirali postelje v dražjih hotelih. Večtisočglava množica je bila v veselje gostincem – niso gledali na vsak evro, niso – vsaj v glavnem ne – zažigali gum po portoroškem asfaltu, niso bili v breme policiji, kar se sicer dogaja na vsaki gasilski veselici. Skratka, ate in mame na Harley-Davidsonih so se izkazali kot vljudni, dostojni, predvsem pa nič izrazito skopuški gostje. Kultura Harley-Davidson obleke sicer ni zamenjala, a je njen srž povsem drugačen, kot je bil pred desetletji. Odbitost, problematičnost in kar je še takšnega je že zdavnaj spomin, ki ga ‘harlejisti’ obujajo z vnuki – če jih ti hočejo poslušati in jim verjeti. Nič čudnega torej, da se v Evropi tako rekoč pulijo za organizacijo njihovega srečanja. In zato se posipam s pepelom …

Bolgarija, najrevnejša članica EU, naj bi bila zanimiva za kitajsko avtomobilsko industrijo.

Bolgarija, najrevnejša članica EU, naj bi bila zanimiva za kitajsko avtomobilsko industrijo.

Med vprašanja, ki sodijo v železni repertoar, je tudi tisto, ki se sprašuje, zakaj Slovenija ni zanimiva za tuje investicije. Pravega odgovora ni, čeprav smo se naposlušali številnih: ker je premajhna, ker nima ustreznega geostrateškega položaja, ker smo preveč zaprti, ker je delovna zakonodaja na strani zaposlenih, ker so dajatve previsoke ipd. Verjetno se bo ob novici, da kitajsko avtomobilsko podjetje JAC resno razmišlja o postavitvi tovarne avtomobilov v Bolgariji, sicer najrevnejši in verjetno tudi eni najbolj problematičnih držav EU, vse znova ponovilo. Konkretnih načrtov seveda še ni, so pa Kitajci, ki nekako strateško obkrožujejo EU s tako imenovano svileno potjo – pred nedavnim so bili v Srbiji, ki naj bi postala odskočišče za združeno Evropo – pojasnili, da je Bolgarija dobro locirana: ima Črno morje, ni preveč daleč od Rusije kot morebitnega trga, tudi Turčija, pomemben člen na omenjeni svileni poti, je zelo blizu, je članica združene Evrope, dobro je, ker je cena delovne sile nizka, dajatve prav tako ipd. Doslej Bolgarija ni bila na muhi velikih gospodarskih sil izven EU, vsaj v avtomobilskem pogledu ne. Vso slavo (in vse, kar gre zraven) je zadnjih deset let pobrala Slovaška, vzhodnoevropski Detroit. Oznaka sicer ni preveč obetavna, še posebej ob upoštevanju nespornega dejstva, da je Detroit res središče ameriške avtomobilske industrije, a hkrati mesto duhov in še marsičesa. Vprašanje torej ostaja – zakaj ne Slovenija?!

Avtotehna VIS ima po novem lastnika iz Nemčije. Dobro ali slabo?

Avtotehna VIS ima po novem lastnika iz Nemčije. Dobro ali slabo?

Morali bi se že navaditi: kljub temu, da nismo zanimivi za megalomanske tuje investicije in projekte, pa tujci vendarle prodirajo v slovensko gospodarsko tkivo. Zadnja novica te vrste je prišla iz ljubljanske Avtotehne VIS: podjetje, ki je bilo ustanovljeno 1991, je prevzel nemški AVAG Holding SE. Doslej je Avtotehna, ki ni povezana z družbo Avtotehna d.d. – ta je v prisilni poravnavi – delovala na štirih  lokacijah in zaposlovala okoli 170 ljudi. AVAG Holding SE ima svoj sedež v Augsburgu in je ena vodilnih nemških družb za trgovanje z avtomobili. Kot krovna družba je prisotna seveda v Nemčiji, pa v Avstriji, na Poljskem, na Madžarskem, v Srbiji in na Hrvaškem, odslej tudi pri nas. Tudi pod novim lastnikom naj bi Avtotehna VIS še naprej ostala v avtomobilskem poslu, kjer se ukvarja s prodajo vozil tovarn Opel, Citroën, Peugeot in DS. Dilema, ali so tujci boljši ali slabši lastniki od ‘domačih’, je vedno aktualno in zdi se, da se tehtnica še ni izrazito nagnila ne na eno ne na drugo stran – vsaj doslej ne.

Janez Kovačič