Avtomobilski teden 22, 2023

Ken Paxton: Volkswagen in Audi se motita.

Kazen za Volkswagen in Audi v ZDA

Diesel-Gate ima zelo zelo dolg rep. Velja predvsem ali tudi zaradi tega, ker je v ZDA, kjer so goljufijo s sporno programsko opremo avgusta 2015 tudi odkrili, nikakor nočejo pozabiti. Tamkajšnja oziroma ameriška zaščitna zakonodaja je ena najstrožjih in ni zgolj posledica prepričanja, da je kupec kralj, pač pa še bolj prepričanja, da je treba kršitelje strogo kaznovati. Koncern Volkswagen (VW), ki je doslej za različne odškodnine in kazni plačal vsaj 30 milijard evrov – po nekaterih ocenah pa je številka vsaj za šest do sedem milijard evrov višja –, pri čemer so največ dobili kupci koncernskih vozil na oni strani Atlantika oziroma v ZDA, spoznava, da afera še dolgo ne bo utonila v pozabo. In predvsem spoznava, kako drago je vse skupaj.

Volkswagen in Audi, ki je sestavni del nemškega koncerna, sta se namreč s teksaškimi oblastmi dogovorila o načelni poravnavi oziroma plačilu 85 milijonov dolarjev kazni zaradi kršitve teksaške okoljske zakonodaje. Kot je ob tem dejal teksaški državni tožilec Ken Paxton, je to predvsem posledica odločitve teksaškega vrhovnega sodišča, ki je v začetku maja odločilo, da je državna okoljska tožba proti VW in Audiju utemeljena. Nemška avtomobilska korporacija (še) ni komentirala odločitve, se je pa očitno strinjala s plačilom 85 milijonov dolarjev. Odločitev teksaškega vrhovnega sodišča namreč pomeni, da VW kljub temu, da se je pred leti pogodil z zveznimi oblastmi za odškodnino in plačilo številnih kazni, ni zaščiten pred morebitnimi tožbami posameznih zveznih ameriških držav. Točno to se je sedaj zgodilo v Teksasu. Teksaški tožilec Paxton je bil ob tem zelo jasen: ‘Če VW in Audi mislita, da se lahko izogneta odgovornosti v primeru, ko kršita teksaške zakone, se zelo motita.’ Morda se lahko pri nemški avtomobilski korporaciji tolažijo, da se je motiti človeško …

***

Magnina lakirnica v Hočah je v stanju ‘mirovanja’ …

Magna vrača subvencijo in gradi na Madžarskem

Zgodba z Magnino lakirnico v Hočah pri Mariboru te dni dobiva epilog, ki je razmeroma ugoden za slovensko državo, vprašanje je, ali tudi za tiste, ki so tam delali in so ob marčevski ustavitvi proizvodnje izgubili delo. Slovenija se je namreč z kanadsko-avstrijsko avtomobilsko grupacijo, kar pomembnim igralcem predvsem na trgu rezervnih/sestavnih delov, dogovorila o vračilu subvencije, ki jo je Magna dobila leta 2017 ob začetku gradnje v Hočah. Državni proračun bo tako dobil skupaj nekaj več kot 22 milijonov evrov.

Zgodba o Magnini tovarni v Hočah je seveda dokaz, kako hitro se spreminjajo gospodarske okoliščine. Triumf tistih, ki sedaj lahko rečejo, da so vedeli, kaj se bo zgodilo in da je država v tem primeru ravnala napačno, ker je vseskozi podpirala načrt Magne, je precej pitijski. Leta 2017 so bile gospodarske okoliščine predvsem ali bistveno drugačne kot so sedaj. V teh šestih letih se je zgodilo marsikaj, kar ni bilo mogoče napovedati niti v sanjah. Bolj prav imajo tisti, ki so menili, da je lokacija neprimerna in da bi bilo treba najti boljšo oziroma manj problematično. Generalsko obnašanje po bitki nam je v teh krajih precej blizu, a je treba ob tem priznati, da se to ne bi zgodilo, če bi bili vsi, ki so bili v to vpleteni, trdno prepričani, da je projekt Magne zgrešen. Pa seveda niso, nekateri so celo razmeroma dobro zaslužili. Lakirnica v Hočah, ki je začela obratovati leta 2019, je, tako Magna, sedaj v mirovanju. To naj bi pomenilo, da je niso povsem odpisali, a je precej težko verjeti, da bodo ljudje še kdaj hodili tja v službo.

Načrti so bili seveda drugačni, ambiciozni: v desetih letih naj bi Magna izpeljala investicijo v višini najmanj 100 milijono evrov, pri čemer naj bi dobilo delo tisoč ljudi. Gledano s tedanje in tudi današnje perspektive je težko verjeti, da bi se našla vlada in oblast, ki bi zlahka zavrnila tako ambiciozen načrt in to še posebej v okolju, ki se spominja povsem drugačnih (gospodarskih) časov. A vse skupaj je precej nenavadno tudi zaradi dejstva, da naj bi taista Magna v madžarskem mestu Vecses začela graditi tovarno za izdelavo delov karoserije in šasije, pri čemer naj bi delo dobilo okoli 240 ljudi, začetna investicija pa naj bi bila vredna vsaj okoli 50 milijonov evrov …

***

Carlos Ghosn je v Libanonu in se mu ni treba bati, da bi ga izročili japonskim oblastem. Vsaj za sedaj.

Turški del sage o Carlosu Ghosnu končan – vsaj za sedaj

Nam dragi Carlos Ghosn, nekdanji še zveze Renault-Nissan-Mitsubishi, je precej utonil v pozabo. Precej pozabljena je tudi njegova spektakularna aretacija konec leta 2018 na Japonskem, morda še ne povsem njegov prav tako spektakularen pobeg iz hišnega pripora v Tokiu konec kleta 2019. Sedaj se del te sage, ki je precej časa polnil strani časopisov in spleta, končuje, in sicer v Turčiji.

Morda še ni pozabljeno, da je Carlos Ghosn z Japonske pobegnil v kovčku za glasbene instrumente. Letalo zasebne družbe je nato pristalo v turškem Istanbulu, od tam pa je z drugim letalom prav tako zasebne družbe Ghosn v zaboju pristal v libanonskem Bejrutu. Tam je še vedno, medtem pa se je zgodilo marsikaj. Med drugim je turško sodišče leta 2021 na štiri leta in dva meseca zapora obsodilo direktorja letalske družbe in dva pilota. Odvetniki omenjenih so se pritožili, v novem sojenju pa je sodišče sprejelo oprostilno sodbo za vso trojico, ki je precej časa preživela v preiskovalnem zaporu. Po pisanju Reutersa je vsa reč sedaj končana, čeprav obstaja možnost, da se bodo turiški tožilci pritožili in se utegne vse skupaj ponoviti. Carlos Ghosn se še ni oglasil.

Sicer pa kot libanonski državljan vsaj za sedaj očitno ni preveč zaskrbljen nad možnostjo, da bi ga Libanon izročil Japonski. Ta že dolgo zahteva njegovo izročitev, toda ker Libanon in Japonska nimata podpisanega sporazuma o izročanju državljanov, je za sedaj na varnem. V tem času je imel kar nekaj tiskovnih konferenc, na katerih ni imel dobre besede za Nissan, pa tudi o Renaultu je menil, da je njegova pot napačna … Medtem oziroma po dolgih letih je zveza Renault-Nissan-Mitsubishi vendarle zadihala na novo: navzkrižno lastništvo, v katerem je imel veliko več besede Renault kot Nissan, je postalo enakopravno, s tem pa je bil – tako vse kaže – odpravljen najpomembnejši razlog nezadovoljstva japonskega partnerja. Videti je, da se tudi Renault po vseh težavah vendarle postavlja na noge, pri čemer pa vsaj na tej strani Karavank čakam(j)o, kaj se bo zgodilo z novomeškim Revozom, ki je v francoski lasti. Traja že zelo dolgo, morda predolgo …

Janez Kovačič