Avtomobilski teden 22, 2016

Akrapovič je verjetno res prava slovenska zgodba o uspehu, tistem in takšnem, ki bi morala imeti veliko posnemovalcev.

Kot je to običaj in skoraj navada, je šla novička bolj ali manj neopazno mimo. Napisana precej suhoparno je sporočala, da je slovensko podjetje Akrapovič kot uradni partner podaljšalo in še razširilo sodelovanja z BMW Motorsport.

Sodelovanje v prvenstvu turnih avtomobilov DTM gre naprej, hkrati se širi še na prvenstvo IWSC, za povrh bodo zraven tudi pri 24-urni dirki na slovitem dirkališču Nürburgring. Zgolj mimogrede: BMW Motorsport ni podeželsko gasilsko društvo, ki se konec tedna ob pivu in prestah pozabava še z dirkami oziroma dirkalnimi avtomobili, pač pa izjemno pomemben in ugleden del bavarske avtomobilske skupine. To, da je Akrapovič nosilec napredka na področju, ki zahteva izjemno znanje in še več poslovne spretnosti, seveda ni velika novost. Tudi to ne, da je njegov uspeh verjetno izjemnega pomena za slovensko samopodobo in samozavest, dve ‘sestavini’, ki si v slovenskem značaju nikakor ne moreta pridobiti domovinske pravice. Bolj pomemben se zdi razmislek o tem, da je to verjetno tista prava slovenska zgodba o uspehu. Morda se čez čas zgodi – kot se to v teh krajih dogaja zelo pogosto – da se bo pokazala tudi manj bleščeča plat podjetja Akrapovič, a to ne bo spremenilo bistvenega: vrhunski uspeh podjetja, ki se ukvarja s tako ‘obstransko’ rečjo, kot je izpuh, ni posledica lastniško-bančnih akrobacij, veriženja po dolgem in počez ter političnega botrstva, ki zmore pokriti vse – če si naš! Na vrhu ni nekdo, ki podedoval družbeno lastnino in jo potem ‘spretno’ sprivatiziral, potem pa v lovljenju dobička na cesto poslal vse tiste in tisto, kar je strošek. Je dokaz, da je mogoče uspeti tudi drugače. Žal je zgodba Akrapovič zgolj obližek na dramatični slovenski realnosti.

Slovenski policisti: jim je kdo povedal ali jih podučil, kako se morajo nositi v javnosti?

Ne le sedaj, ko se zdi, da policijska stavka počasi prehaja v finale, tudi sicer jih opazujem. Logično in nujno se zdi, da je v policijsko učenje vključeno marsikaj: splošna izobrazba, pa seveda borilne veščine, saj to ni upokojensko društvo, gotovo je veliko psihologije, verjetno bistvenega elementa policijskega dela, in še marsikaj. In ko jih, slovenske policiste in sem ter tja tudi kakšno policistko, opazujem v službi, torej na ulicah in cestah, se vedno znova sprašujem, ali so jih poučili tudi tega, kar se morajo nositi v javnosti?! Kako pa se nosijo? Nočem posploševati, toda ta zunanja podoba je prepogosto hecna, čeprav je tragična: na teme potisnjena pokrivala, roke v žepu, predolgo ali prekratko zavezane kravate in pomečkana obleka, nekako omalovažujoča hoja, pa čez pas viseči trebuhi in še marsikaj drugega. V taki podobi delujejo neresno, težko je pričakovati, da zbujajo vsaj trohico spoštovanja, bistvenega za dobro oziroma uspešno delo. Policija mora biti resna, seveda odločna, gotovo mora paziti tudi na svojo zunanjost in vedenje – razen če deluje pod krinko kot sloviti Al Pacinov Serpico. Z Lune bi bilo mogoče opaziti, da bi bila primerjava z ameriškimi policisti ta hip in sicer precej neustrezna, a bi jih smeli njihovi slovenski kolegi posnemati vsaj pri eni ali dveh rečeh: urejeni do zadnje malenkosti, tako rekoč zlikani, kot bi šli na modno revijo. Tudi to je del imidža, ki ga mora imeti policija, pa naj bo ‘doma’, na tej strani Karavank, ali pa v kakšnem zakotju ameriškega Srednjega Vzhoda. No, morda napovedani konec policijske stavke prinese nekaj več resnosti oziroma urejenosti tudi v tem pogledu – nam in policiji v prid!

Videti je, da je opravljanje tehničnih pregledov v teh krajih zelo donosna ‘dejavnost’.

Slovenski vsakdan je prežet z aferami in afericami, škandali vseh vrst, zdi se nekako tako, kot bi nas vedno znova zalivalo morje nepravilnosti in goljufij. Zadnja ima tudi avtomobilski predznak: policijski pregled dveh družb, ki sta v prestolnici opravljali tehnične preglede, je pokazal, da je 19 osumljencev zagrešilo (verjetno) vsaj 69 kaznivih dejanj. Pravzaprav gre za nekakšno klasiko. Ljudje, ki so opravljali tehnične preglede, so bili zvečine ‘slepi in gluhi’, toda v njihove žepe se je nakapljalo precej denarja. Pri tem se s kakšno posebno izvirnostjo početja niso ukvarjali oziroma belili glave: v številnih primerih so tehnično brezhibnost ugotavljali zgolj na podlagi dokumentov, ali pa je na pregled pripeljal tehnično ustrezen avtomobil, ‘papirji’ pa so bili potrjeni za neko povsem drugo vozilo. Pri vsem tem ni šlo za majhne in za varnost prometa oziroma vozila nepomembne nepravilnosti, pač pa napake na nekaterih vitalnih delih, recimo zavorah, krmilnem mehanizmu ipd. Tri osumljence, dva preglednika in posrednika pri ‘poslu’, so začasno pridržani in je povsem verjetno, da so ta hip že na prostosti. Seveda so oziroma bodo kazensko odgovorni tudi lastniki takšnih vozil. Vse kaže, da so tako ‘pregledali’ tudi po deset vozil na dan, pri čemer je tehnični preglednik za to dobil 20, posrednik pa vsaj 80 evrov. Tehnični pregled je po dosedanjih ugotovitvah opravilo tudi priklopno vozilo, namenjeno prevozu nevarnih snovi, pri čemer je mogoče domnevati, da je bila ‘tarifa’ bistveno višja kot pri osebnih avtomobilih. Skratka, marsikdo v tej zgodbi je dobro zaslužil. Vrhunec ironije je ta hip še nepotrjena informacija, da je bil med pridržanimi pregledniki tudi človek, ki je bil v začetku lanskega leta pravnomočno obsojen na tri leta zapora zaradi sprejemanja podkupnin pri tehničnih pregledih! Kako je znova delal tako in tisto kot prej, je seveda neodgovorjeno vprašanje – kot številna druga in še bolj pereča v ljubi nam deželici. Ampak karavana gre lepo in složno naprej …

Janez Kovačič