Detroit 2016: se Evropa lahko kaj nauči?

Razstaviščni center Cobo: sodoben, obiskovalcu prijazen in lani znova prenovljen ima dobrih 67 tisoč kvadratnih metrov razstavnih površin.

Da je avtomobilski salon v Detroitu pomemben za (gospodarstvo in navsezadnje tudi za politiko) ZDA, priča tudi obisk njihovega predsednika Obame na njem, vendar si tega mnenja ne delijo vsi.

Prevečkrat od proizvajalcev prestižnih avtomobilov slišimo, da je ZDA zanje eden najpomembnejših, če že ne najpomembnejši trg, da bi to lahko pozabili. Toda v Detroitu ni bilo Bentleya, Bugattija, Ferrarija, Jaguarja, Lamborghinija, Land Roverja, Maseratija, McLarna, Minija in Rolls-Royca, celo ameriške Tesle ni bilo. Kaj bi lahko iz tega sklepali? Da so tako polni sami sebe, da ne potrebujejo prisotnosti na najpomembnejšem salonu enega največjih in najbogatejših avtomobilskih trgov sveta?

Poleg tega ni bilo Mitsubishija in Suzukija, za katera so ZDA prav tako pomemben trg. Zakaj ju zares ni bilo, lahko bolj ali manj le ugibamo.

A morda je tako tudi dobro. Salon v Detroitu je v marsičem merilo avtomobilskim salonom: še obvladljiva velikost, dovolj prostora med avtomobili, bolj ali manj privlačni razstavni prostori, garderobe, stranišča, restavracija, animacije za otroke in še kaj. Tudi za novinarje je, navsezadnje, krepko bolje poskrbljeno kot kjerkoli v Evropi – od tega imajo na koncu več tudi bralci, ki tja pač ne gredo.

Z vseh zornih kotov, ne le glede njegovih razsežnosti, je NAIAS (North American International Auto Show), kot mu je uradno ime, dosti bolj obvladljiv celo od ženevskega, za katerega tule pravimo, da je med evropskim daleč najbolj človeku prijazen. Sprehod skozi razstaviščni center Cobo, ki vsako leto januarja gosti avtomobilsko pločevino, je prijeten in nestresen. Evropejcu gode količina na stari celini razvitih avtomobilov, vključno, denimo, z Buickom, ki v svoje značke preobleče Oplovo Cascado, s Fordom, ki uspešno trži svoj Fusion, ki je pravzaprav le rahlo spremenjen Mondeo, ali z Ramom, ki prodaja Fiatova Dobló in Ducato pod svojo blagovno znamko.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Nepričakovan je vtis, da se je v ZDA evforija zelenih avtomobilov pravzaprav že dodobra ohladila, kar kažejo že prodajne številke za lansko leto, ko so znova prednjačili za naše razmere težki terenci ali ‘trucks’, kot jim tam rečejo. In tudi na salonu so bogato izstopali. Na drugi strani ni bilo neke pretirane gneče okoli avtomobilov na alternativne pogone, čeprav se je zdelo, da je na primer vsak drugi Porsche priklopljen na polnilno postajo in da je pri Toyoti, tradicionalno močni s hibridi, ki so seveda bili na njenem razstavnem prostoru, človek vseeno prej opazil njene terence in pickupe.

Mimo Volkswagnove afere pač ne gre. Njihova tiskovna konferenca je minila v znamenju nenehnega opravičevanja, na drugi strani pa Matthias Müller napoveduje, da »ZDA so in ostajajo glavni trg za koncern VW.« Prah se še dolgo ne bo polegel in če lahko verjamem neki tamkajšnji novinarki slovensko-hrvaškega porekla, ki ji sicer avtomobilizem ni osnovno področje (je pa prav zato lahko morda bolj objektivna), gre Američanom daleč najbolj v nos to, da jih je koncern ‘goljufal’. Samo tehnično ozadje in navsezadnje ekološka spornost jih niti ni (toliko) prizadela. Bomo videli, kako hitro bodo to lahko preboleli.

ZDA še zdaleč niso država, ki bi jo po prijaznosti do svojih državljanov in do drugih držav ter državljanov postavil visoko na lestvici, ampak na nek način imajo mali ljudje le več pravic kot Evropejci tule doma. ‘Diesel-Gate’ je zato lep primer, na katerem bi se Evropa lahko nekaj dobrega naučila. A ne delajmo si utvar.

Vinko Kernc