Avtomobilski teden 18, 2016 Avtomobilski teden 18, 2016
V letošnjih štirih mesecih je bilo v Sloveniji nezaposlenih okoli 105 tisoč ljudi. Velika, vsekakor prevelika armada. Pa vendar je ta številka za okroglih... Avtomobilski teden 18, 2016
Ljubljanski mestni redarji so lani delali več, toda denarni izplen je kljub vsemu manjši.

Ljubljanski mestni redarji so lani delali več, toda denarni izplen je kljub vsemu manjši.

V letošnjih štirih mesecih je bilo v Sloveniji nezaposlenih okoli 105 tisoč ljudi. Velika, vsekakor prevelika armada. Pa vendar je ta številka za okroglih osem odstotkov manjša kot v primerljivem lanskem času, kar  lahko vladajoča politika uvrsti v portfelj uspehov. Nekako podobno je bilo tudi delo ljubljanskih mestnih redarjev v letu 2015, službe, ki gotovo mnogokrat vpliva na trenutno (ali pa tudi ne) počutje vseh tistih, ki se z vozili pojavljajo na prestolniških ulicah.

V mestnem redarstvu je bilo lani zaposlenih 48 ljudi, točno pet manj kot leto prej. Jasno je, da biti mestni redar ni sanjska služba. Tudi ne more biti, kajti narava dela ni posebej simpatična, prej nasprotno. Število zaposlenih oziroma njihovo zmanjšanje verjetno potrjuje splošno sprejeti trend o krčenju javnega sektorja, kar pa je v opaznem nasprotju z ambicijami mestne občine Ljubljana (MOL), ki s takšnim ali drugačnim urejanjem prometa ob vsem drugem polni mestni proračun. In tukaj je nekaj opazne podobnosti z republiško oblastjo: tudi ta hoče krčiti javni sektor, a mu hkrati nalaga izjemno velike in zahtevne naloge. Zato slovenska policija stavka že dolge mesece in vprašanje je, ali na koncu Mramor ne bo ugotovil, da bi bilo bolje, ko bi se dogovorili, kajti primanjkljaj v državnem proračunu je prav zaradi stavke čedalje večji. A vrnimo se v prestolnico. Lani so mestni redarji v mestni proračun ‘prispevali’ 3,91 milijona evrov. To je bilo za skoraj 500 tisoč evrov manj kot leta 2014, pa čeprav so opravili 104  tisoč t.i. operativnih ukrepov – največ doslej. Največ je bilo prekrškov oziroma ukrepov v povezavi z mirujočim prometom (44.705), torej s parkiranjem in podobnim. Pri vsem tem pa so zanimiva pojasnila, zakaj so nastale škarje, torej zakaj so delali več, denarja pa se je nateklo manj. Vse več kršiteljev, pravijo, prijavlja osebni stečaj, kar verjetno pomeni, da jim potem ni treba plačati niti tistega, kar so jim naložili redarji. Zanimivo, ni kaj. In še en razlog bode v oči in se zanimivo sliši: prekrškov na javnih parkirnih prostorih v lasti MOL je bilo manj, ker si lahko vozniki (lastniki) parkiranih avtomobilov pomagajo z aplikacijo  SMS urbana. Pomeni, da jim ni treba večkrat na dan do avta oziroma parkirne ure, pač pa to storijo ob pomoči telefona. No, tole z osebnim stečajem me malo bega, ampak recimo, da trditev pije vodo. Pri omenjeni telefonski aplikaciji pa si rečem, da se v vsej tej izjemni poplavi opravil, ki jih lahko opraviš s telefonom, tem novodobnim bistvom našega življenja, najde tudi kaj koristnega oziroma zelo uporabnega. Prijazno.

Sergio Marchionne je snovalec ambicioznih načrtov, ki imajo le eno pomanjkljivost – nekako se ne uresničijo.

Sergio Marchionne je snovalec ambicioznih načrtov, ki imajo le eno pomanjkljivost – nekako se ne uresničijo.

Sergio Marchionne, najpomembnejši operativni človek FCA (Fiat Chrysler Automobiles), postaja zbiralec funkcij. Pred dnevi je postal direktor slovitega Ferrarija, že od konca leta 2014 pa je tudi predsednik te tovarne iz Maranella. Pomeni, če malce poenostavim, da je tako rekoč absolutni gospodar hiše, ki gotovo spada med pet najbolj prepoznavnih imen na prostoru od Kamčatke pa vse do Tierre del Fuego oziroma  Ognjene zemlje na skrajnem jugu Južne Amerike. S tovarno, ki je lani začela kotirati na borzi, ima italijanski Kanadčan (ali obratno) velike načrte. Prepričan je, da je mogoče bistveno povečati obseg izdelave in tako več zaslužiti. Prav zaradi tega se je pred dobrim letom in pol poslovil tudi karizmatični Luca di Montezemolo, dolgoletni  prvi mož Ferrarija, menda Marchionnejev prijatelj. Toda očitno to ni bilo tako trdno, da se ne bi razdrlo. V zadnjih letih je Marchionne dokazal, da ima veliko zelo ambicioznih načrtov, toda vse ali marsikaj se ustavi pri njihovi uresničitvi. Verjetno še ni pozabljeno, kaj vse naj bi se zgodilo z dvema kroničnima bolnikoma v nedrjih Fiata – Lancio in Alfo Romeo. Obe tovarni naj bi bistveno povečali letno izdelavo, postali nosilki takšnega in drugačnega razvoja in še marsikaj. Zgodilo se je malo in če Chryslerju, ki je sestavni del FCA, ne bi šlo tako dobro, kot mu gre, bi bile lanske poslovne številke koncerna bistveno drugačne kot so bile. Ampak vse to človeka, ki si je le za obisk pri Papežu nadel suknjič in zavezal kravato, ne moti prav zelo. Resnici na ljubo ga prav pretirano ne moti še marsikaj drugega, recimo neuspešno snubljenje nekaterih velikih avtomobilskih hiš, denimo ameriškega General Motorsa (GM). V tem primeru se FCA oziroma Marchionne res ni obnašal kot kakšna kmečka nevesta, pač pa kot samovšečni latinski ljubimec, ki se mu ni mogoče upreti. Ni se posrečilo, Sergia so odpravili mimogrede, kot pomladanski vetrc – brez resnega odgovora na njegove predloge. No, morda je Marchionne vizionar, ki ga ne razumemo – prihodnost pač noče biti takšna, kot si jo predstavlja.

Nesreče motoristov so pogosto tragične, včasih pa tudi neobičajne.

Nesreče motoristov so pogosto tragične, včasih pa tudi neobičajne.

Slovenska sodišča in z njimi sodniki ne uživajo kakšnega posebnega ugleda, kar je neprijetno, skoraj tragično. Izjemno dolgi zaostanki so se v zadnjih letih sicer občutno skrajšali, pa vendar je po tej strani državica na senčni strani Karavank na repu držav EU. Marsikaj je mogoče pripisati sodiščem, nedvomno, a hkrati je nesporno, da se morajo prepogosto ukvarjati s skoraj neverjetnimi primeri. S takšnim, kot je tale: pred petimi leti je po cesti Zameško–Šentjernej vozil motorist in zapeljal v obcestni jarek. Kawasaki 1000 je bil precej uničen, možakar pa je dobil pretres možganov, številne udarnine in tudi večkratni zlom vratnih vretenc. Vzrok nesreče – vanj naj bi se zaletela štorklja! Ker ta spada med zavarovane živalske vrste, je od države zahteval 20 tisoč evrov odškodnine. Pravdanje je trajala dolga leta, sodišče je sedaj zahtevo zavrnilo, tožniku (motoristu) pa naložilo plačilo 1.132 evrov pravdnih stroškov. Zgodba je komična in tragična hkrati. Komična (morda) zaradi tega, ker bi se trčenje z motoristom zanesljivo slabo končalo tudi za štorkljo. Toda policija na kraju nesreče ni našla niti pereščka niti ptičjega trupla ne. Te velike ptice, ki v povprečju tehta nekako 3,5 kilograma, ima razpon kril več kot dva metra in je dolga vsaj meter, ni videl niti kolesar, ki je motoristu v času nesreče pripeljal nasproti. Hkrati je izvedenec ugotovil, da motorist ni govoril resnice, ko je trdil, da je vozil v ‘mejah dovoljene hitrosti’ ali nekako 90 kilometrov na uro. Bil je bistveno hitrejši, in sicer je peljal med 152 in 172 kilometri na uro. Tragično je pač dejstvo, da se sodišče mora ukvarjati s primeri kot je opisani, pa če se zdi še tako čuden, neobičajen, neverjeten. Posledice poznamo. In vendarle – kaj pa če je bilo vse res?!

Janez Kovačič