Avtomobilski teden 14, 2023

Tesla Y si reže velike rezine na norveškem avtomobilskem prostoru.

Norveška na poti do cilja

Medtem ko iz nekaterih evropskih držav prihajajo podatki o tem, da je bil posel z avtomobili v letošnjem tretjem mesecu ugoden ali celo zelo ugoden, kar je verjetno vsaj manjše presenečenje, se na Norveškem dogaja nekaj podobnega. Razlika je zgolj ta, da so tam v očitnem ospredju predvsem ali zgolj električno gnani avtomobili, kar pa tudi že nekaj časa ni kakšno vesoljno presenečenje.

Marca so v tej skandinavski državi, ki je pridružena članica Evropske unije, prodali 19.366 avtomobilov. Čeprav agencija Reuters, ki navaja ta podatek, ne postreže še s podatkom, ali je bilo to več ali morda manj kot marca lani, v oči pade podatek, da je bilo od tega kar 87 odstotkov električnih oziroma bolj točno baterijskih električnih. Po poročilih norveške cestne federacije (OFV) naj bi bilo ob tem prodanih le 2,7 odstotka osebnih avtomobilov, ki jih poganja bodisi bencin, bodisi dizel. To verjetno pomeni, da je bilo ob tem prodanih okoli 10 odstotkov priključnih hibridov in hibridov, vendar tega podatka ni. Kot predvideva omenjani OFV, naj bi do konca letošnjega leta dosegli 90-odstotni delež teh avtomobilov. To bi tudi pomnilo, da se utegne uresničiti napoved oziroma zaveza, po kateri naj bi na Norveškem do leta 2025 dosegli t.i. ogljično nevtralnost pri poslu oziroma prodaji osebnih avtomobilov.

Ob tem si roke manejo pri ameriški Tesli. Kar 44 odstotkov vseh v marcu prodanih električnih baterijskih avtomobilov je odpadlo na Teslo Y, kar je svojevrsten rekord, saj še nobena tovarna ali znamka oziroma model osebnega avtomobila na Norveškem ni dosegel takšnega rezultata. Drugi na tej lestvici je bil Toyotin bZ4X, tretji pa Volvo XC40.

***

Morda to, da Clio po treh mesecih ostaja najbolje prodajani avtomobil v Sloveniji, napoveduje, da je na poti nekdanje tržne slave in uspeha.

Slovenija: Clio tam, kjer je nekoč že bil, Y tudi na vrhu

Po nekaterih precej sramežljivih informacijah naj bi se razmere tudi na slovenskem avtomobilskem trgu umirjale. To verjetno pomeni, da se skladišča počasi polnijo in posledično čakalni roki skrajšujejo. Na dokončno potrditev te domneve bo treba seveda še počakati, pri čemer pa je jasno, da bo slovenski avtomobilski prostor v tem pogledu zgolj sledil tistemu, kar se dogaja na drugih oziroma večjih in posledično pomembnejših evropskih trgih. Številke o prodaji novih osebnih avtomobilov na slovenskem trgu v minulem mesecu (in vsaj deloma tudi v prvem trimesečju) morda dokazujejo, da gre nekako v to smer.

Po tistem, kar ponuja statistika Ardija, ki jo pripravljajo za sekcijo osebnih motornih vozil pri Trgovinski zbornici Slovenije, je marčevsko povečanje prodaje dokaj obetavno. Skupaj je bilo prodanih 5.371 avtomobilov, kar je bilo za skoraj 14 odstotkov več kot marca lani. Na letni ravni je plus pričakovano nekaj skromnejši, vendarle se je za nove osebne avtomobile letos odločilo 13.450 kupcev ali 5,4 odstotka več kot v primerljivem lanskem obdobju. V letošnjih treh mesecih se na slovenskem trgu razmerja med posameznimi razredi niso nič spremenila. V ospredju so še vedno majhni športni terenci (doslej 3.797 avtomobilov), ki prednjačijo pred srednje velikimi (2.365). To tudi pomeni, da je bila prodaja majhnih avtomobilov (1.946) in avtomobilov spodnjega srednjega razreda (1.892), vozil dveh razredov, ki sta nekoč obvladovala slovenski trg, skromnejša. Toda nekaj podrobnejši pregled vsega tistega, kar se je dogajalo v letošnjem prvem trimesečju oziroma do 31. marca, vendarle kaže na nekaj posebnosti, ki jih skoraj ni mogoče spregledati.

To, da se je Renaultov Clio znova vrnil na mesta oziroma mesto, ki ga je zasedal vse do sredine lanskega leta, ni več velika novica. Tudi po treh mesecih je lovorika v njegovi vitrini (561 vozil); se je pa na drugem mestu ustalil naslednji Renault, in sicer Captur (383). Glede na to, da se vozi v razredu manjših cestnih terencev ali vsaj križancev, to ni izjemno presenetljivo. Morda letošnji tržni rezultat obeh Renaultov dokazuje, da se francoska avtomobilska hiša vrača tja, kjer je nekoč že bila, kar pa seveda ni povsem zanesljivo.

A naj se znova vrnemo k marcu. V tem mesecu je bil najbolje prodajani avtomobil pri nas Teslin Y(!), razmeroma velik in seveda ustrezno drag električni baterijski avtomobil. Zanj se je zgolj marca odločilo 224 kupcev, pri čemer je bistveno oziroma opazno prekosil vso konkurenco. Pravzaprav bi smeli biti vsaj v tem pogledu zadovoljni, saj se lahko vsaj tukaj primerjamo z Norveško, kjer je – beri prejšnje pisanje – omenjena Tesla prav tako zapeljala v številne norveške garaže ali vsaj na parkirna mesta. Tesle so se tudi pri nas pocenile, kar še toliko bolj velja za Y, pri čemer je prav to pripomoglo, da lahko po novem konkurira za eko subvencijo 4.500 evrov. Povsem verjetno je, da je tudi eden bistvenih ali celo najpomembnejši razlog za dobro prodajo v marcu. Po drugi strani pa je omenjena Tesla tudi v letošnjih treh mesecih zasedala prvo mesto med električnimi baterijskimi avtomobili (323) in občutno prekosila vso konkurenco, saj je Volkswagnov ID.4 na drugem mestu občutno zaostal (73 avtomobilov).

***

Carlos Tavares bi lahko za svoje lansko delo dobil več kot 23 milijonov evrov.

Tavres in nekaj dvomov o ustreznosti plačila za 2022

Na splošno velja, da Carlosa Tavares, izvršni direktor koncerna Stellantis, ki združuje vrsto avtomobilskih tovarn različnih ‘nacionalnosti’, dobro opravlja svoje delo. V treh letih je skupina postala spoštovanja vreden tekmec tako na evropskem kot tudi na drugih trgih. Ampak kljub temu se nekoliko zapleta pri odločitvi, koliko naj bi mu kapnilo v žep za njegovo delo v 2022.

Dobil naj bi skupaj 23,5 milijona evrov, kar vključuje nagrado za delo, plačo in še nekatere druge dodatke, ki pa javnosti niso znani. Kot pravijo, naj bi bilo plače in delnic – to je pri vodilnih običajna praksa – za skupaj 14,9 milijona evrov, vse drugo naj bi predstavljalo nagrade in t.i. dolgoročne odškodnine oziroma nadomestila. Toda predstavnika dveh svetovalnih podjetij, ki jih ima koncern Stellanatis in ki gotovo svetujeta tudi pri drugih rečeh, sta glede izplačila omenjenih 23,5 milijona evrov različnega mnenja. Eden meni, da naj Tavares dobi vse tisto, kar mu gre po pogodbi, drugi, da bi morali delničarji glasovati proti. No, vsaj v ZDA je običajno tako, da o nagradi oziroma plači vodilnih ni velikega dvoma oziroma zadržkov – in to ne glede, ali so bili rezultati zelo dobri, dobri ali morda slabi. Evropa je drugačna, Japonska še bolj, o Kitajski pa je mogoče zgolj ugibati.

Janez Kovačič