Avtomobilski teden 13, 2016 Avtomobilski teden 13, 2016
Slovenski Eko sklad se ukvarja s kar velikim poslom. Letos naj bi razdelili več kot 30 milijonov evrov subvencij, iz t.i. podnebnega sklada bo... Avtomobilski teden 13, 2016
Eko sklad ima na voljo precej denarja, s tem pa tudi možnosti, da ni vse tako, kot bi moralo biti.

Eko sklad ima na voljo precej denarja, s tem pa tudi možnosti, da ni vse tako, kot bi moralo biti.

Slovenski Eko sklad se ukvarja s kar velikim poslom. Letos naj bi razdelili več kot 30 milijonov evrov subvencij, iz t.i. podnebnega sklada bo prišlo še 9,4 milijona evrov, za povrh naj bi razpisali še za dodatnih 30 milijonov evrov različnih posojil.

Pod črto se torej nabere čeden kupček denarja. Ve se, čemu ali komu naj bi bil denar namenjen – spodbujanju uporabe oziroma širitvi okolju prijaznih tehnologij. Sem seveda spadajo tudi avtomobili – električni takšne in drugačne vrste, različni hibridi, sedaj tudi električna kolesa, skuterji ipd. Eko sklad je torej pomemben spodbujevalec razvoja alternativnih tehnologij in še posebej tistih, ki so povezana z okoljem. In?

Predlog novega pravilnika o notranji organizaciji Eko sklada je zaposlene – okoli 50 ljudi – razklal na dve Krjavljevi polovici. Na eni strani sedanji direktor sklada, na drugi svetovalec direktorja in – to je že treba omeniti – nekdanji kandidat za direktorja. Očitki letijo po dolgem in po čez: zveze in poznanstva, nepravi ljudje na pomembnih mestih, nepregledno podeljevanje denarja, skratka, sklad je tipična dolina šentlflorjanska. Ko se je pred nedavnim pojavila še ena ‘evropska’ raziskava na temo korupcije, jo je Slovenija zelo slabo odnesla, saj smo se znašli v druščini, v kateri si nihče ne želi biti. Dogajanje na Eko skladu utegne znova potrditi domneve in že skoraj trditve, da smo tako rekoč prežeti z vsem tistim, kar je nekoč veljalo za ‘balkansko’. In ko se to balkansko pomeša z denarjem, ki ga je v primeru Eko sklada kar veliko, postane mešanica eksplozivna in predvsem ilustrativna. In?

Nič. Očitno se tudi pri takih rečeh, kot je Eko sklad, ki ima seveda pomembno vlogo usmerjevalca nekega razvoja in tudi miselnosti, dogaja vse tisto, kar se dogaja (najbolj) v javnem sektorju. V igri je veliko, kaj veliko, ogromno denarja, zato so javni razpisi zlata jama za tiste, ki znajo, zmorejo in si upajo. Ker je tako, tudi očitki letijo vsevprek in nihče ne more z gotovostjo trditi, da so neupravičeni. Tudi zato se utegne zgoditi, da bo misel, slišana na slovitem šenčurskem traktorskem zboru – ‘to državo je treba malo poštimat’ – postala politično meso. Ampak ‘štimanje’ države je lahko zelo tragično početje.

Carlos Tavares: za dobro delo v letu 2015 bo dobil še enkrat več kot leto prej, vendar se vlada s tem ne strinja.

Carlos Tavares: za dobro delo v letu 2015 bo dobil še enkrat več kot leto prej, vendar se vlada s tem ne strinja.

Ni velika skrivnost – ko gre za denar, je prijaznosti (in še česa) konec. Ta hip to občuti tudi Carlos Tavares, prvi operativni človek francoskega avtomobilskega koncerna PSA (Peugeot, Citroën). Tavares, vse do konca leta 2013 drugi človek Renaulta (tam je očitno živel v pregloboki senci dominantnega Carlosa Ghosna), bo za delo v letu 2015 dobil 5,24 milijona evrov oziroma skoraj še enkrat več kot za leto 2014. Bilo bi zelo naivno oziroma nestvarno domnevati, da bi šlo vse skupaj mimo kot predlanski sneg. Najprej se je oglasil finančni minister, potem še premier. Oba seveda imata pravico ali dolžnost kaj reči, saj je francoska država 14–odstotni lastnik koncerna PSA, pri čemer ni sporno, da je pred časom prav njen lastniški oziroma kapitalski vložek (ob vstopu kitajskega Dongfenga) bistveno popravil poslovno–finančno sliko koncerna. Ta se – le mimogrede – srečuje s precejšnjimi težavami tudi zaradi tega, ker je tržno usmerjen predvsem na Staro celino in Zahodno Evropo. Nova strategija je precej drugačna, med drugim si PSA močno prizadeva, da bi se znova vrnil tja, kjer je nekoč že bil – recimo na Bližnji in Srednji Vzhod. Lani je galski koncern po dolgih letih prvič beležil dobiček, kar je ali naj bi bila tudi Tavaresova zasluga. Tako ali drugače, finančni minister je dejal, da je Tavaresova povečanje plače izjemno škodljivo. Še bolj oster je bil premier Manuel Valls, čeprav je začel spravljivo: »Tavares je velik direktor, saj je izboljšal stanje v PSA, toda po drugi strani ne kaže, da bi vedel, kako živijo ljudje v Franciji in zaposleni v koncernu. To je slab signal,« je bil mnenja prvi francoski minister. Tavares ni bil tiho, oglasili so se tudi sindikati. Prvi je prepričan, da njegovo povečanje plače za lansko leto ne bo ogrozilo napovedanih pogovorov s sindikati PSA, drugi so bili zelo kritični, saj »je nesprejemljivo, da si povečaš plačo, ko tisoči Francozov izgubljajo delo.« Lepa reč, ni kaj. Lahko bi se zgodilo tudi pri nas, vendar s pomembno razliko: direktor bi dobil več, pa čeprav bi prav zaradi njega nastal velik minus.

Tovarna Tesla je napovedala Teslo 3, manjši električni avtomobil, ki že sedaj menda zbuja obilo pozornosti.

Tovarna Tesla je napovedala Teslo 3, manjši električni avtomobil, ki že sedaj menda zbuja obilo pozornosti.

Dolgo, res dolgo tega je bilo rečeno nekako tako: avtomobile naj rišejo Italijani, tehnološko naj zanje skrbijo Nemci, izdelujejo pa naj jih Japonci. Vse je drugače, a stereotipi ostajajo. Če bi še veljali, potem bi bilo nujno dodati – prodajajo naj jih Američani. Ti v resnici vedo, kako se stvarem streže in vse bolj postaja očitno, da je se njihovi prodajno–tržni prijemi zelo dobro prijemajo na tako rekoč vseh trgih. Dokaz? Ko Apple napoved novo varianto svojega iPhona, se vse zloži v pričakovan ritual: nestrpni kupci se postavijo v dolge vrste, bolj premožni najamejo profesionalne čakalce, ki se zanje postavijo v prav takšno vrsto, prvi kupci pridejo iz trgovine tako razburjeni, kot bi zadeli na loteriji. In če je še pred leti vse to veljalo zgolj za ono stran Atlantika, se v podobno blaznost spravijo tudi Nemci in, seveda, tudi na tej senčni strani prijazno posnemamo ene in druge. Torej: Tesla je potrdil izdelavo Tesle 3, električnega avtomobila, ki se bo na trge pripeljal najprej čez dve leti, precej bolj verjetno pa leta 2019. Bistvene so seveda tehnične podrobnosti (doseg z enim polnjenjem naj bi bil okoli 320 kilometrov), še bolj cena – Tesla 3 naj bi stal približno 40 tisoč evrov! Precej manj kot vsi dosedanji avtomobili te ameriške električne manufakture. Čeprav Tesle 3 še nihče ni videl in čeprav naj bi se predstavitev v Kaliforniji začela danes zjutraj, se pred trgovinami s Teslami v ZDA, na Japonskem, Hongkongu, Avstraliji, Kanadi morebitni kupci že postavljajo v vrste! Evropejci oziroma oni, ki nočejo v vrsto, lahko svoj ‘izvod’ Tesle 3 rezervirajo z vplačilom 1.000 evrov predujma! Morda pa bi jim le morali zaupati prodajo naše NLB …

Janez Kovačič