Avtomobilski teden 10, 2017

Opel in Vauxhall sta pristala v francoskem avtomobilskem naročju. Začenja se novo obdobje evropske avtomobilske zgodovine.

Avtomobilski saloni – tudi tako znani in dobro obiskani, kot je ženevski – so že zdavnaj izgubili avreolo ekskluzivnosti v informacijskem smislu. A letos je bilo nekoliko drugače: dan pred prvim novinarskim dnevom sta francoski PSA in ameriški General Motors (GM) sklicala tiskovno konferenco, na kateri sta povedala napovedano: Francozi so postali lastniki evropskega dela GM, ki ga sestavljata tudi nam dobro znani Opel in malo manj znani Vauxhall. Bilo bi preveč reči, da je dogodek zasenčil dogajanje na ženevskem Palexpo, a je nesporno, da je vsaj prvemu novinarskemu dnevu vzel nekaj informacijskega blišča oziroma pozornosti.

Dejstva so znana: PSA bo za nakup odštel približno 2,2 milijarde evrov, francosko-nemško-britanska avtomobilska grupacija bo druga po velikosti na evropskem avtomobilskem prostoru, takoj za nemškim Volkswagnom. Ta hip se zdi Carlos Tavares, prvi operativni mož PSA, veliki zmagovalec prevzema oziroma posla. Če zanemarim marsikaj drugega, je Carlos končno izstopil iz sence drugega Carlosa, in sicer Renaultovega Ghosna. Še pred štirimi leti je združeval ‘delo in sredstva’ pri Renaultu, sedaj je na čelu avtomobilske skupine, ki prevzema pobudo tako v Franciji kot na Stari celini. Ampak vprašanje ostaja – zakaj je GM prodal svoje evropske ‘operacije’?

Opel, če ostanemo pri najpomembnejšem delu GM Europe, že skoraj 15 let ne prinaša denarja oziroma prinaša le izgubo. Prav zaradi tega je bila nemška avtomobilska hiša, sicer v ameriškem lastniškem naročju vse od leta 1929, naprodaj že leta 2009. Toda tedaj je pomagala nemška vlada s premostitvenim posojilom in do prodaje ni prišlo. Očitno je, da so se v detroitskem Auburn Hillsu naveličali – matični GM dela z dobičkom, napovedi za Opel niso obetavne, Vauxhall pa kljub vsemu ni potencial, ki bi ga kazalo za vsako ceno ohraniti v lastniškem portfelju. Odgovor na vprašanje, zakaj, se skriva v tistem, kar so precej naravnost in dovolj jasno povedali pri GM.

Ocenjujejo namreč, da postaja evropski trg – in na njem je Opel najmočnejši – tako specifičen, da bo zahteval velika vlaganja. Toda njegov globalni pomen in s tem pomen tovarne iz nemškega Rüsselsheima je vse manjši. Hkrati pri GM menijo, da bo prav zaradi te specifičnosti čez kakšnih deset let (ali še veliko prej) le kakšnih 20 odstotkov Oplov tehnološko identičnih drugim avtomobilom skupine GM. Ali povedano drugače: ameriški avtomobilski koncern svojo prihodnost vidi drugje, verjetno najprej doma in v Aziji. In prav tam mu gre dobro, pravzaprav zelo dobro. Zgodba z Oplom in Vauxhallom se torej ni mogla končati drugače, kot se je. Toda sedaj se začenja nova. In ni nujno, da bo zgolj uspešna ali preprosta.

***

Cimos ne izginja s slovenske (in tudi hrvaške) politično-gospodarske scene. Tega tudi ni bilo mogoče pričakovati.

Koprski Cimos ne izginja s slovenske politično-gospodarske scene. Toda scenarij dogajanje je predvidljiv – po propadu posla z italijanskim finančnim skladom se je začelo obtoževanje na vse strani. Glavni krivci so zvečine doma na oni strani južne meje, na tej strani pa naj bi naredili vse, da bi bilo drugače. Malo verjetno.

Cimos je bil nekoč res ponos slovenske oziroma jugoslovanske avtomobilske industrije. Toda od tedaj je preteklo že veliko časa in vode. Konkurenca je neusmiljena, tisti, ki sodelujejo v verigi dobaviteljev, so pod izjemnim pritiskom – stroškovnim, logističnim, tehnološkim in še kakšnim. Nesporno je, da zlasti v zadnjih letih koprsko podjetje temu ni bilo kos – če bi bilo, ne bi bilo dolga za fantastičnih 100 milijonov evrov. Slovensko-hrvaško ‘dogovarjanje’ je bilo pač takšno, da se zgodba ni mogla razplesti drugače, kot se je.

Naivno bi bilo pričakovati, da bi italijanski finančni sklad tega ne bi opazil in po krajšem premisleku sklenil, da lahko še nekoliko počaka – da si slovenska in hrvaška stran zmečeta v obraz marsikaj tistega, kar utegne biti voda na njegov mlin. Stoodstotno velja, da številne izjemno pomembne podrobnosti niso znane; še sedaj ni povsem jasno, ali so nekatere nepremičnine koprskega podjetja, bodisi na naši bodisi na hrvaški strani, pod hipoteko – če ostanemo zgolj pri tej ‘malenkosti’ …

Ampak četudi bi bil posel sklenjen in bi Cimos pristal v italijanskih lastniških rokah, to še zdaleč ne bi pomenilo, da bi si lahko v Sloveniji in na Hrvaškem oddahnili. Finančni sklad ni strateški lastnik, to je menda jasno. T.i. ‘hedge’ skladi iščejo podjetja oziroma posle, ki naj bi jim prinesli denar, za vse drugo jim je malo mar. Povsem verjetno je, da bi kljub vsem zavezam, ki jih je bila italijanska stran pripravljena sprejeti, zelo hitro začeli s t.i. reorganizacijo podjetja. Ve se, kaj to pomeni. Ko bi bil Cimos znova zdrav, torej okleščen stroškov (ljudi), bi se kmalu znova znašel na trgu. Nam in Hrvatom pa bi (ali bo) ostalo vse drugo …

***

Marchionne ne odneha in snubi naprej. Pred dnevi je vzel na muho nemški Volkswagen.

Sergio Marchionne je človek, ki pogosto nastopa na naših ‘straneh’. Pa to ne bi bilo nič posebej čudnega ali tragičnega. Bolj tragikomično je njegovo početje v zadnjih mesecih. Spominja namreč na neuslišanega snubca, ki se ponuja vsepovsod, pa dobiva same košarice. Ampak primerjava ni ustrezna – bolj je podoben nevesti, ki že ima na muhi bodočega moža, a se ta zanjo ne zmeni – ker je dota očitno preskromna.

Pred nekaj  meseci se je tako udinjal pri Mary Barra, prav tisti, ki se je pred dnevi podpisala pod prodajo GM Europe francoskemu PSA. Mary se je zelo elegantno znebila Opla, ki se je Američanom že dolgo zdel zgolj cokla, pa čeprav je ostalo nerešeno vprašanje – vsaj za javnost – kakšna bo usoda Oplovega tehnološkega centra v Rüsselsheimu. Ta, to le mimogrede, ni le pomemben nosilec tehničnega razvoja Oplov, pač pa tudi številnih drugih avtomobilov koncerna GM. Prva ženska velike ameriške avtomobilske korporacije je brez posebnega pompa zavrnila Marchionnejevo ponudbo o morebitni združitvi. Drugače tudi ni moglo biti – navsezadnje jo je Sergio (menda) na zmenek o tej pomembni zadevi vabil kar preko sms sporočil … Glede na to, da je na pol Italijan in s tem Latinec, bi lahko pokazal nekaj več domiselnosti.

In sedaj je prvi mož FCA, torej Fiat Chrysler Automobiles, podobno ponudbo naslovil na nemški Volkswagen. Odgovor Matthiasa Müllerja je bil germansko kratek in jasen: imamo dovolj drugih problemov, nismo se pripravljeni o tem pogovarjati. Ob tem je dodal, da Marchionneja ni videl že nekaj mesecev. No, počasi bo zmanjkalo avtomobilskih naslovov, na katere bi ta lahko poslal še kakšno ženitno ponudbo. Morda pa bi bilo prav, ko bi šel v šolo dvorjenja …

Janez Kovačič