Amaterska analiza prometnih nesreč

Razbita policijski avtomobil in motocikel. Vsi smo analizirali.

Večina je že prebrala: v nedeljo popoldne je neki motociklist na avtomobilski cesti od Vrhnike proti Ljubljani trčil v policijski avtomobil. A večina vas, ki tole berete, ve tudi, da tule ne boste prebrali sporočila, ki ga (nekaterim) medijem pošlje tiskovna predstavnica PU Ljubljana Maja Ciperle Adlešič.

Tole prometno nesrečo bi, še posebej ker imam ekskluzivne fotografije s kraja nesreče, uporabil kot ogrodje za opis fenomena amaterskega analiziranja prometnih nesreč.

Skoraj bi si upal staviti, da prav vsak voznik, ki pelje mimo kraja prometne nesreče, vsaj razmišlja, kaj in kako se je zgodilo, najverjetneje pa to celo predebatira s sopotniki v vozilu. Temu se reče amatersko analiziranje prometnih nesreč.

Najbrž gre še dlje; vsi, ki so se peljali mimo, zagotovo to potem nekje drugje širijo naprej, opišejo, kar so videli, mogoče še kaj malega dodajo, zagotovo kaj priredijo, hote ali nehote, a vsak si vsake najmanjše podrobnosti tudi ne more zapomniti v kratkem času vožnje mimo. Sledi debata s sogovorniki, katerim je vse to pojasnil, preigravanje možnosti, kaj je bilo, zakaj se je zgodilo in možni odgovori na še vseh drugih z vprašanj.

Mene pa čisto amatersko zanima odgovor na eno drugo vprašanje: od kod ta fenomen amaterskih analiz prometnih nesreč? Da ne bo pomote: tudi mene čisto tehnično zanima, kako, zakaj. Buljim na kraj nesreče in preigravam možnosti. Kaj nas žene v to? Kaj imamo od tega? Zagotovo ne počnemo tega zato, da bi si ugotovljeno dogajanje vtisnili v spomin in ga priklicali, ko bi se znašli v podobni situaciji zato, da pravilno reagiramo. Edini tak primer je bil, ko se je zgodilo verižno trčenje v megli na avtomobilski cesti pod Nanosom, ko se nas je večina vprašala, kako bi reagirali, če bi se znašli na mestu tega ali onega – predvsem kako bi svetovali (ali bolje: zaukazali) mulariji, kaj naj stori, če bi že bili v avtomobilu sredi zvite pločevine. Pri večini drugih samo analiziramo.

Zanimivo, če se vrnemo na začetek, je, da je motociklist trčil v policijski avtomobil. Kaj takega je menda zadnje, kar greš narediti namerno. Ampak to je že drugi korak analize – čemu. Prvi je analiza zatečenega stanja in ugotavljanje možnih scenarijev, da je do tega prišlo. Kdo je kdaj pripeljal od kod in kaj se je dogajalo neposredno po trčenju.

Takšna razmišljanja niso le neškodljiva, saj tudi silijo možgane v preigravanje možnosti, kjer niso znane (vstopne) okoliščine, pa tudi končna slika je pogosto nepoznana.

Se pa kot posledica pojavi nek drug problem. Buljenje na kraj dogodka zmanjšuje pozornost v vožnji in upočasni pretok avtomobilov skozi zožan del ceste. Med 20 in 40 kilometri na uro je faktor dva, kar vpliva na dolžino kolone čakajočih za nesrečo, podaljša čas prihoda domov, pogosto se analizi ne morejo upreti tudi na nasprotnem voznem pasu in niso redki primeri, ko pride celo na nasprotnem voznem pasu do prometne nesreče ravno zato.

Vinko Kernc