Varnost na cesti in psihologija

»Nekoč sem se bal prometne nesreče, zdaj se bojim policistov.« Resnično slovensko stanje s potencialno hudimi posledicami.

Seveda je najlažje zaostriti zakon, poslati policiste na cesto in žeti ‘uspeh’.

Ki pa se izkaže kot kratkoročen in/ali navidezen. Ali celo nevaren.

***

Zadnjič sem v nekem povsem neobremenjujočem pogovoru slišal človeka (voznika) reči: »Zdaj ne vozim več tako, da se počutim varnega zase in za druge, pač pa gledam na merilnik hitrosti.«

Lahko bi se zgolj strinjal z njim (ali pa tudi ne, kar je tule nebistvenega pomena) in pozabil. A nisem, še več – v tej izjavi se skrivajo močno nevarne posledice ravnanja zakonopiscev in izvajalcev zakonov ter predpisov.

Na zavest ni težko vplivati, kar dokazuje tudi izjava mojega sogovornika, toda ljudje imamo tudi podzavest. Kazni za prometne prekrške so pri nas med največjimi v Evropi (vsekakor pa krepko večje kot naprimer v Nemčiji in Avstriji) in lahko bi rekel, da so že v področju represije, zato je njihova logična posledica stalen nadzor voznika nad hitrostjo, s katero pelje. Ta nadzor vključuje opazovanje znakov za omejitev hitrosti, pogledovanje na merilnik hitrosti in prilagajanje hitrosti. Vse to je sicer čisto v redu, ampak pod takšnim pritiskom (kazni) voznik podzavestno temu posveča preveč svojega časa. To ni vzgib zavesti, ampak povsem podzavestno dejanje.

Tudi prometni predpisi ne morejo biti vsemogočni in tudi zakon nekako veleva, da voznik svojo hitrost prilagaja razmeram na cesti. Najbrž ni voznika, ki ne bi opazil, da je ponekod dovoljena hitrost nesmiselno prenizka, drugje pa tudi nesmiselno previsoka. Dokler gre za zdrav razum, voznik pač ustrezno ukrepa: v prvem primeru gre morda nekoliko hitreje, v drugem (upam!) počasneje.

S časom pa se pokažejo slabe posledice avtomatizma (ali delovanja podzavesti): ne glede na smiselnost omejitve se voznik bolj boji (‘hitrostne’) kazni kot opazovanja okolice in prometa, katerima bi prilagodil hitrost. Kar pomeni, da pazi, da ne prekorači hitrosti. Kar pomeni, da je lahko prehiter.

V primeru nesreče bodo, jasno, policisti zapisali, da je vzrok neprilagojena (kar je pri njih le druga beseda za prevelika) hitrost. To se zdi poniževanje splošne človekove inteligence, ki je pa očitno nihče od že omenjenih ne premore. Če za voznike smatrajo, da imajo inteligenčni količnik 57, še razumem, ampak s tem dokazujejo, da imajo takšnega tudi sami.

Ljudje nismo stroji ali roboti. In naš IQ ni 57. Imamo pa podzavest. In tu so zakonopisci in izvajalci zakonov ter predpisov padli na izpitu iz začetnega tečaja psihologije.

In kaj če je vse to res?

Vinko Kernc

Foto: VK