Tempo vožnje, psihologija in nevarnost

Če vas nekdo na cesti dohiti, ste se mu dolžni umakniti, pravijo policisti. Fotografija je pa simbolična.

SSKJ pravi: ‘tempo’ je hitrost poteka, dogajanja.

Beseda je kot nalašč za opis (tudi) prometa.

***

Danes pa malo bolj dramatično, vključno s pištolo na cesti. Vozim torej po ljubljanski obvoznici, ura okoli polnoči, v neki točki samo jaz in neki tovornjakar. On vozi svoj tempo, jaz imam na tempomatu točno 100 in ga počasi prehitevam. Ko sem nekako na polovici tovornjaka, od zadaj priletijo neke luči. Oni sveti in trobi, jaz takoj za tovornjakom na desni pas, oni pa vštric z mano. Pogledam vanj, sopotnik v tistem avtomobilu pogleda mene in – dvigne pištolo. In odbrzi naprej.

Dokončam, kar sem pač takrat tam počel, potem pa le zavijem na PP. Razganjalo me je od radovednosti, kaj bodo porekli posvečeni. Pričnem z razlago, pa me že očitajoče prekine: »Ne glede na to, kako hitro vozite, se morate umakniti hitrejšemu avtomobilu!« Moj človek! Najraje bi ga imel, takole v svoji uniformi, ves čas s sabo v avtomobilu raje kot prvo pomoč in rezervno kolo.

Zakaj to pravim. Iz lastnih izkušenj vem in doživljam: dohitim nek avtomobil, potem pa, ko me voznik opazi (kar včasih traja tudi minuto in več!), nenadoma pospeši svoj tempo.

Če bi se umaknil (pričakujem seveda, da se bo, ko se bo lahko), bi ga prehitel in oba bi nadaljevala vsak v svojem tempu.

Pa se ne. In se prične živčna vojna. Mene živcira, ker mi je podrl tempo in se ne umakne, on pa … ne vem kaj. Dirka? Se dokazuje (pred kom, pred ljubico?)? Se čuti napadenega? Ker pospeši, pospešim tudi jaz in na koncu se morda (in čisto nehote) za njim peljem hitreje, kot sem se prej. On pa sploh, saj je bil prej počasnejši od mene.

Mene je hitro izučilo. Na podoben način sem davno dohitel neki avtomobil, on je pospešil, jaz za njim, potem je pa končal ob cesti prvega ovinka, le kak meter od ženičke, ki je tam urejala svoj vrt.

Tri stvari so tu pomembne.

Prvič, zavedanje situacije. Voznik mora spremljati dogajanje za sabo, kar je, kot kažejo izkušnje, precej težka naloga. Kdor ni sposoben, ni za v promet. A ne glede na to: ko se mu od zadaj nekdo približa, mu mora biti jasno, da je oni zadaj hitrejši od njega. Zelo verjetno pa je, da ni prišel dirkati.

Drugič, psihologija. Vsak človek je malo drugačen, kar še posebej velja za kombinacijo enega človeka v enem stroju in drugega človeka v drugem stroju. Vsak živi neko svojo zgodbo, ki vpliva tudi na hitrost vožnje. Če ne dirka, potem je ta hitrost (domnevam oziroma upam) tista, pri kateri je njegova vožnja varna.

In na koncu ukrepanje. Oni spredaj se umakne, oni zadaj ga prehiti in oba nadaljujeta vsak v svojem tempu, varno in nestresno za okolico. Hvala lepa, nasvidenje. Ta proces traja lahko tudi le nekaj sekund.

***

Vsak, ki se ne umakne, je hkrati nevaren, ker dvigne svoj tempo, in potencialni krivec za živčnost in slabo voljo, v skrajnem primeru pa tudi za prometno nesrečo.

Vinko Kernc

Foto: VK